FOTO: Vatican Media

Bosni in Hercegovini grozi humanitarna katastrofa. Kot poroča spletni portal Vatican News, je požar tik pred božičnimi prazniki uničil begunsko taborišče v Lipi, 1.200 ljudi pa mora zimske temperature pod ničlo preživljati v zasilnih šotorih. Človekoljubna organizacija Karitas v številnih evropskih državah si prizadeva za nujno pomoč ljudem, ki so znašli v nepredstavljivi stiski.

Poskusi, da bi za migrante iz Azije in Afrike našli streho nad glavo, so se izjalovili zaradi upora tamkajšnjih prebivalcev. Zato so ljudi po večdnevnem tavanju po mrzlih ulicah ali zasilnem bivanju v starih avtobusih znova preselili v taborišče, ki ga je medtem postavila bosanska vojska. Daniele Bombardi z italijanske Karitas je ob tem v pogovoru za Radio Vatikan poročal o »neprimerni rešitvi, saj manjkajo minimalni pogoji, ki bi zagotavljali človeka dostojno preživetje«. Taborišče je bilo in je še vedno nevarno, po Bombardijevih besedah pa je do nadaljnjega brez elektrike, pitne vode in ogrevanja – in to v začetku meseca januarja.

Ne uničujmo upanja v boljše življenje

Karitas zato spodbuja takojšnjo institucionalno pomoč, da bi ustvarili primerne sprejemne pogoje za teh 1.200 oseb; seveda pa je treba razmišljati tudi o dolgoročnejših rešitvah, ki pa so po Bombardijevih besedah prav tako mogoče. »Tako dolgo vztrajanje v Bosni je brez primerne pomoči za družine in otroke škodljivo,« pojasnjuje italijanski človekoljubni delavec. Mogoče in nujno bi bilo organizirati poklicne in jezikovne tečaje, ki bi migrantom omogočili pot do poklica, obenem pa poskrbeti za vključevanje v tamkajšnje okolje in ljudem, ki so v resnično hudi stiski, tudi na osebni ravni ne uničiti upanja v boljše življenje.

Bombardi pripoveduje o življenju, obrazih, pričakovanjih, begom pred vojno, revščino, okoljskimi in družbenimi krizami, o čemer pripovedujejo vsi ljudje, ki se znajdejo v begunskem taborišču. »Nihče ne beži rad,« povzema Italijan in ob tem opozarja na nevarnosti migracije, »toda vse je boljše od tistega, kar so ti ljudje pustili za seboj«.

Le redki obupajo

Kako je mogoče v takšnih pogojih ohranjati upanje na boljšo prihodnost, na boljše življenje? Pri večini teh ljudi po Bombardijevih besedah zmaga upanje, kljub grozljivim okoliščinam. Le redki obupajo in se odločijo za vrnitev v domovino. »Tu so družine, ki že leto dni z majhnimi otroki vztrajajo v tuji deželi in to je zanje največja preizkušnja.«

Karitas migrante oskrbuje ne le s temeljnimi potrebščinami za življenje, temveč poskuša pri vsem, kar počnejo, »ohranjati tudi plamen upanja«. V javnosti pa nastopa tudi s političnimi pričakovanji. Politika, pove Bombardi, bi morala beguncem omogočati varen in zaščiten prihod v določeno državo ter jih ne pustiti samih na dolgih in tveganih poteh. »Prizadevamo si za takšno ravnanje, s katerim bi razvijali njihove sposobnosti in jih pripravili na to, da bi začeli novo življenje: delamo kratko- in dolgoročno, kajti boljša prihodnost je mogoča, ne glede na to, kako težko dosegljiva se zdi v določenem trenutku.«

Potreba po večji pozornosti na balkanski poti

Po Bombardijevih besedah je potrebne več pozornosti na balkanski poti, ki se začenja v Grčiji ter se konča na meji z Italijo in Avstrijo. Na tej poti je na tisoče ljudi obtičalo v začasnih begunskih taboriščih. Njihovo bivanje je še oteženo zaradi vseh zaščitnih ukrepov v boju proti epidemiji koronavirusne bolezni, kajti mnogi migrantni morajo v neprimernih življenjskih pogojih preživljati še karanteno. Taborišča, ki že sicer niso primerno opremljena in so občutno prenatrpana, so se spremenila v kraje s skrajno neznosnimi pogoji, poroča predstavnik Karitas: brez kopalnic, z izredno slabimi higienskimi pogoji, z resnimi tveganji za duševno zdravje migrantov, med katerimi so številni prisiljeni živeti kar na prostem.

Požar v begunskem taborišču Lipa spominja na tistega, ki se je septembra lani zgodil v taborišču Moria na grškem otoku Lesbosu. Migrante iz tega taborišča so premestili v novo postavljeno šotorišče, večina jih ni smela nadaljevati poti proti Evropi.