Foto: Tatjana Splichal, fotografija je ilustrativna.

Poslanstvo diakona se najprej začne v njegovi družini in se nadaljuje med ljudmi. Diakon je najprej zakonski mož, družinski oče in vzgojitelj svojih otrok. Svojo vero živi v družini, na delovnem mestu in v svetu.

Diakon – Kristusov služabnik

Diakon ni vmesni člen med verniki in duhovniki oz. med duhovniki in škofom. Tudi ni na pol duhovnik. Posvečen je za uboge, za jetnike, za bolne, žalostne ter osamljene. Poslan je, da obiskuje družine, pomaga bolnim, zlasti tistim, ki so blizu smrti, da posebno pozornost izkazuje revežem, prizadetim, osamljenim, iz domovine izgnanim in pa obremenjenim s posebnimi težavami. Diakon je »Kristusov služabnik« (Gal 1,10), da služi Božjemu ljudstvu v strežbi svetega bogoslužja, besede in ljubezni. Zato gre tja, kamor duhovniki ne morejo priti.

Ljudje na pragu med ulico in svetiščem

Prav zaradi tega odličnega poslanstva je v Cerkvi deležen lastne cerkvene službe. Njegova naloga je, da bi bil nekak tolmač potreb in želj krščanskih občestev. Župnija, ki ima stalnega diakona, ima Kristusov obraz – to je obraz »služabnika« (Mt 25,21), ki si na vso moč prizadeva, da bi evangeljsko sporočilo doseglo vse, še posebej tiste, ki so opustili vero ali ne izpovedujejo več prave vere. Zato pravi papež Frančišek, da so stalni diakoni »ljudje na pragu med ulico in svetiščem«. Na ulici opravljajo svoje temeljno poslanstvo, da okrog sebe zbirajo osamljene, izgubljene in malodušne.

Primerna vzgoja, študij teologije in privolitev žene

Ob nedeljah in praznikih pa strežejo duhovniku pri maši, ker so k evharistični mizi pripeljali svoje uboge, bolne in pomoči potrebne. Ko namreč ti reveži gledajo diakona, kako streže duhovniku pri maši, razumejo, da diakon ni samo dober človek, ki se razdaja zanje, ampak je »Božji mož«, ker od Boga prejema moč za nesebično poslanstvo ljubezni. Za službo stalnega diakona se danes odločajo predvsem poročeni možje, ki so preizkušeni v veri in na dobrem glasu (viri probati). Za diakonsko posvečenje je potrebna primerna vzgoja, študij teologije in privolitev žene. Brez soglasja žene nihče, ki je poročen, ne more postati stalni diakon. Zato so v pripravo diakonov vedno vključene tudi žene in vsa družina. Če žena podpira moža in če otroci podpirajo očeta, se v družini lahko veselijo diakonskega poklica.

Tisti, ki želijo postati stalni diakoni, se po predpisih Slovenske škofovske konference vzgajajo v ljubezni do Cerkve, sinovske vdanosti rimskemu papežu in prijateljstvu do škofov in duhovnikov. Poleg tega se vadijo v krepostih, ki so cenjene med ljudmi, da si v času vzgoje pridobijo potrebno človeško in duhovno zrelost. Za plemenito opravljanje diakonske službe pa diakoni potrebujejo tudi teološko izobrazbo, ki traja tri leta, da se tako usposobijo v svetih vedah, zlasti v Svetem pismu, moralki in cerkvenem pravu.

V novi števiki Družine si preberite, koliko je stalnih diakonov v Cerkvi na Slovenskem, kakšni so obeti diakonske službe pri nas in kakšna so rimska navodila za oblikovanje stalnih diakonov. O svojem poslanstvu so spregovorili tudi diakoni sami.