Prvo berilo: Spokorjeni grešnik si reši življenje, Ezk 18,25–28;
Ps 25;
drugo berilo: To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu, Flp 2,1–11

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 21,28–32)

Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sinova. Stopil je k prvemu in rekel: 'Sin, pojdi danes delat v vinograd!' Ta je odgovóril: 'Nočem.' Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovóril: 'Grem, gospod,' vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in nečistnice pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam po poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi pôtlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

Video razlaga za otroke

Ko besede dobijo noge

Piše: Jure Sojč

Roman Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Bratje Karamazovi so nekateri imenovali »najveličastnejši roman, kar jih je bilo kdaj napisanih«. Pred nas postavi tri zelo različne brate. Dmitrij je človek strasti in nagona. Ivan človek razuma, dvoma in upora proti Bogu. Aljoša pa samostanski novinec, človek vere in hrepenenja po Bogu. Skoraj bi lahko rekli, da je Dostojevski v treh bratih pokazal tri glasove, ki živijo v človeku: glas strasti, glas razuma in glas vere. Morda so prav zato Bratje Karamazovi tako veliki. Ne beremo samo zgodbe neke ruske družine. Beremo zgodbo o sebi. Tudi v nas je nekaj Dmitrija, Ivana in Aljoše. Enkrat nas vlečejo strasti, drugič razum zahteva odgovore, tretjič se v nas prebudi žeja po Bogu. Tudi naš odnos do Boga ni vedno enoten: nekaj rečemo, nekaj drugega storimo. Prav razpoko med tem, kar govorimo, želimo in nazadnje storimo, danes razkrije Jezus.

Oče prvemu sinu reče: »Sin, pojdi danes delat v vinograd!« Ta odgovori: »Nočem.« Toda premisli si in gre. Drugi odgovori: »Grem, gospod.« Samo ena težava je: ne gre. Jezus zato vpraša: »Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Ne tisti, ki je lepše odgovoril, ampak tisti, ki je šel. Tukaj evangelij postane neprijetno oseben. Tudi mi lahko v nedeljo rečemo: »Gospod, verujem.« Potem pa pride ponedeljek. »Gospod, odpuščam,« dokler ne srečamo človeka, ki mu moramo odpustiti. »Ljubim svojega bližnjega,« dokler bližnji ni težaven. »Zgodi se tvoja volja,« dokler se Božja in moja volja pokrivata.

Razlago evangeljskih odlomkov pripravlja duhovnik mariborske nadškofije Jure Sojč. FOTO: osebni arhiv

Možnost novega »da«

Problem drugega sina je, da njegov »da« ni dobil nog. Spreobrnjenje pa je prav to: ko naše besede dobijo noge. Ko molitev postane življenje, ljubezen odločitev in evangelij dejanje. To je Božja beseda tudi za naš danes. Živimo v času, ko imamo za skoraj vse komentar. Vemo, kaj je narobe z državo, kaj s Cerkvijo, kaj z mladimi, kaj z družinami. Zelo hitro znamo pokazati, kdo bi moral kaj spremeniti. Jezus pa danes obrne prst, s katerim kažemo na druge, proti nam: »Ti pojdi v vinograd.«

Bog nas ne zapre v naš včerajšnji »ne«.

Vinograd pa je bližje, kot mislimo. Morda je danes tvoj vinograd človek, s katerim že dolgo ne govoriš. Ostareli starš, ki čaka na obisk. Otrok, ki potrebuje tvoj čas. Morda je vinograd spoved, ki jo že dolgo odlagaš. Dostojevski nam pokaže, kako razdeljeno je človeško srce. Jezus pa pove nekaj še pomembnejšega: Bog nas ne zapre v naš včerajšnji »ne«. Vedno nam odpira možnost novega »da«. Morda smo mu še včeraj rekli: »Nočem.« Toda Oče tudi danes prihaja k nam in pravi: »Sin, pojdi danes delat v moj vinograd.«