Založba Mladika iz Trsta je izdala knjige o ženskih književnicah na Tržaškem o župniji Rojan, komentarje Tina Mamića

Rojanska župnija

Knjiga Rojanska župnija predstavlja versko življenje v tržaški četrti Rojan od leta 1862, ko je bila 13. julija cerkev posvečena sv. Mohorju in Fortunatu, do današnjih dni. V dveh daljših prispevkih izpod peresa zgodovinarja Štefana Čoka in prof. Diomire Fabjan Bajc, v slovenskem izvirniku in italijanskem prevodu, je opisan nastanek rojanske župnije in šole, predstavljeni so rojanski župniki in kaplani, ki so tam službovali, razčlenjena je sestava rojanskega prebivalstva od leta 1862 do leta 1918 (saj je bil Rojan do prve svetovne vojne prevalentno slovenska četrt), opisano je delovanje Marijine družbe od začetka 20. stoletja do današnjih dni, ko so rojansko župnijo obogatili še ustanovitev koncertne pobude Rojan in Društva Rojanski Marijin dom. Knjiga je opremljena z izvirnim fotografskim gradivom, ki v sliki dokumentira nastanek in razvoj župnije.

Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem

Zbornik Ženska literarna ustvarjalnost na Primorskem vsebuje devetindvajset prispevkov, posvečenih primorskim avtoricam od začetka 20. stoletja do sodobnosti. Večji del besedil je bil predstavljen na simpoziju 26. Primorski slovenistič­ni dnevi, ki ga je organiziralo Slavistično društvo Trst-Gorica-Videm v sodelovanju s Slavističnima društvoma Koper in Nova Gorica, Društvom slovenskih izobražencev in Slovenskim klubom 5. in 6. maja 2016 v prostorih Zadružne kraške banke na Opčinah pri Trstu.

Nastal je ob 150. obletnici rojstva Marice Nadlišek Bartol (1867–1917). Njena podoba kaže začetek poti primorske ženske k emancipaciji, svobodi in enakopravnosti, ki kot ugotavlja urednica zbornika dr. Marija Pirjevec, še ni dosežena.

Knjiga je razdeljena na dva vsebinska sklopa: v prvem delu je pozornost posvečena predvsem pesnicam, pisateljicam, esejistkam in kulturnim delavkam, ki so ustvarjale v drugi polovici 20. stoletja do današnjih dni: Zori Tavčar, Lelji Rehar Sancin, Ireni Žerjal, Bruni Mariji Pertot, Evelini Umek, Ivanki Hergold, Jasni Jurečič, Alenki Rebula Tuta, Bogomili Kravos, Vilmi Purič, Mariji Kostnapfel idr.

V drugem delu so obravnavane starejše, že preminule ustvarjalke, rojene večinoma že proti koncu 19. stoletja ali na začetku 20. stoletja: Marica Nadlišek Bartol, Zofka Kveder, Marija Mijot, Ljubka Šorli, Ana Praček Krasna in Neva Rudolf.

Ali natančneje: Vilma Purič piše o sodobnih slovenskih tržaških pesnicah (o njihovi zavezanosti prostoru in iskanju notranje prostosti), Katja Mihurko Poniž o Trstu v delih slovenskih proznih ustvarjalk, Ivan Verč o vprašanju jezika v romanu Nož in jabolko Ivanke Hergold, Irena Novak Popov pod naslovom Moderna ženska senzibiliteta v govorici simbolov in zgodb o poeziji Alenke Rebula Tuta, Denis Poniž pod naslovom Ne ubiti očeta, ne ljubiti očeta, učiti se od očeta o Bogomili Kravos, Jože Horvat o prostoru oziroma naravi v romanu Vilme Purič Burjin čas, Loredana Umek o prestopanju prostorskih mej v pripovedi sodobnih slovenskih tržaških pisateljic, Vita Žerjal Pavlin o razpiranju pesmi Irene Žerjal, Tatjana Rojc o Zori Tavčar, Bogomila Kravos o Lelji Rehar Sancin, Adrijan Pahor o Bruni Mariji Pertot in njeni govorici srca, Maja Smotlak o ženskah v pripovedni prozi Jasne Jurečič, Marija Cenda pod naslovom »O izkoreninjenosti nekoliko drugače ...« o romanu Frizerka Eveline Umek, Olga Lupinc pod naslovom Čas prinaša in odnaša o ustvarjalnem delu Eveline Umek, Majda Artač Sturman pod naslovom Zora na ženski strani neba o romanu Lide Turk Zora, Marija Pirjevec pod naslovom Med praznoto in močjo o poeziji Marije Kostnapfel.

Vlasta Polojaz o Marici Nadlišek Bartol, Vladka Tucovič o Zofki Kveder in Trstu, Karin Marc Bratina o slikovitem izražanju svetoivanske pesnice Marije Mijot, Jadranka Cergol o narečni poeziia Marije Mijot, Zoltan Jan o tihi glasnosti pesnice Ljubke Šorli med Italijani, Janez Povše o pesnici Ljubka Šorli (svetloba srca in pesmi), Ivana Slamič o pesmih Ane Praček Krasna, Jasna Čebron o ženski senzibilnosti v literarnem delu Neve Rudolf.

Na koncu najdemo prikaz ženske ustvarjalnosti v dosedanjih knjižnih izdajah dveh tržaških založb: Mla­dike (Nadia Roncelli) in Založništva tržaškega tiska (Martina Kafol). Knjigo zaključuje obsežna bibliografija slovenskih pesnic in pisateljic iz Italije, ki jo je pripravila Ksenija Majovski.

Komentarji Tina Mamića

V sodelovanju z založbo Adam je Mladika izdala knjigo primorskega zgodovinarja, novinarja in publicista Tina Mamića Dalmatino, ki prinaša več deset kolumen in komentarjev, objavljenih v različnih medijih. Obravnavane teme so zelo raznolike in gredo od množice najrazličnejših komičnih in absurdnih situacij, s katerimi se preprost človek skoraj vsakodnevno srečuje zaradi površnosti, birokratske drže ali oholosti oblastnih in drugih struktur, in vse do zelo resnih aktualnih problemov slovenske družbe.

Mamićevo pisanje ima vrsto odlik, ki bralca vlečejo in se ga ne naveličaš. Doživljaš ga kot pogovor, v katerem tudi sam sodeluješ. Avtor biča birokratske odklone in resne družbene stranpoti, vendar pri tem ne pleteniči, se ne spreneveda in ne moralizira v prazno, ampak s svojimi besedili skupaj z bralcem razmišlja na glas in išče izhod iz družbenih zablod.

O umoru Stanka Vuka

Potem ko je Martin Brecelj izdal izjemno knjigo Anatomija političnega zločina, v kateri je z bogatim arhivskim gradivom in preučitvijo vse literature, končno razjasnil dolga desetletja skrito ozadje, kdo je v resnici umoril tri ljudi 10. marca 1944 v ulici Rossetti v Trstu, je knjiga požela zelo veliko pohvalnih predstavitev in ocen. Nekaj pa je bilo celo nasprotovanj. Na te se je avtor odzval in napisal odgovor, ki ga je založba Mladika objavila v brošuri Anatomija političnega zločina. Obračun leto po izidu knjige (z odgovori na kritike).

Legenda o plavajočem drevesu

»Pleši, skači, vriskaj, poj,
vse bolj hitro ti z menoj,
ni dovolj deset otrok,
da okrog lipe sklene krog.«

Tako se začne pravljična zgodba Helene Jovanovič Legenda o plavajočem drevesu o lipovem drevesu, ki v svojih koreninah skriva ukradeni zaklad kralja Daroslava. Kdor izve za to skrivnost, bi se zaklada rad polastil ter drevo uničil, zato se lipa raje odpravi po reki na dolgo pot in se spusti v pravo pustolovščino. Na svoji poti pomaga vsem, ki potrebujejo pomoč – po krivici preganjani čarovniški družini, nerodnim otrokom, ki so se povzpeli previsoko na njene veje, brodolomcem, lastovkam, ki se spomladi vračajo domov, preplašenim zajčkom – jih po potrebi pozdravi s čarovno močjo svojih listov in obdari z zlatimi lipovimi vejicami – saj je lipa v stoletjih, ki so pretekla, vsrkala zlati zaklad in sama postala čarovna.