Dr. Kristijan Musek Lešnik: Nesprejemljivo je, da so ocene marsikje postale glavno orodje za motiviranje. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida



Dr. Kristijan Musek Lešnik šolo na daljavo doživlja v vlogi profesorja – je predavatelj in predstojnik Centra za pozitivno psihologijo Univerze na Primorskem – in vlogi starša – je oče srednješolke in študenta. Ker je znani psiholog od letošnjega poletja tudi predsednik Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje, je najboljši naslov za vprašanja o tem, v kakšno smer se razvija naše šolstvo.

Kako ocenjujete šolanje na daljavo med drugim valom? So učitelji bolje pripravljeni, učenci bolje tehnično opremljeni?

Oboje drži. Učitelji so bolje pripravljeni in usposobljeni. Tudi šolarji so tehnično bolje opremljeni, čeprav žal še vedno ne vsi. Po drugi strani pa vidim veliko razliko v tem, da se je pomladi šola na daljavo odvijala proti koncu šolskega leta, ko je bilo tri četrt šolske snovi že predelane. Zdaj pa se je to zgodilo na začetku leta, obenem se ne ve, koliko časa bo trajalo, zato je pri učiteljih več negotovosti. Ta napetost se seveda prenaša tudi na učence.

Kje vidite največje probleme trenutne situacije?

Zelo jasno je, da šola na daljavo ni optimalen nadomestek šole. Težav je gotovo kar nekaj. Učitelj že v učilnici ne doseže vseh učencev enako, niso vsi enako aktivni. Pri delu na daljavo se razlike še povečujejo. Sploh za mlajše otroke takšen način res ni prijeten in primeren. Najbolj me skrbi, da se bodo zdaj še povečale razlike, ki med šolarji že sicer obstajajo. Povečujejo se že zato, ker na različnih šolah učitelji in ravnatelji različno pristopajo k šolanju na daljavo, tu so še unikatne okoliščine vsakega posameznega otroka. Dlje časa, ko bo to trajalo, več težav bodo nekateri učenci imeli, ko bodo prišli nazaj in bo treba nadoknaditi zaostanke.

Ali je v šolanju na daljavo tudi kaj dobrega?

Dejansko smo zdaj ugotovili, da obstaja kar nekaj orodij, ki jih prej v šoli nismo uporabljali. Zakaj bi pouk vedno potekal samo frontalno v učilnici. Lahko delamo tudi skupinsko, projektno, odvisno od starosti in zrelosti šolarjev. Najbolj pozitivno pa se mi zdi, da je zdaj tudi tistim, ki so bili prej slepi za to, postalo jasno, da šola ni le prostor, kjer se prenaša znanje. Otrok se v šoli razvija in raste tudi socialno, čustveno, duhovno. Uči se navezovati stike in sobivati v večji skupini, tu razvija čustveno inteligentnost, se giba. Vrsta stvari, o katerih smo prej manj razmišljali, je zdaj močno prišla do izraza.


Dr. Kristijan Musek Lešnik: Najbolj pozitivno pa se mi zdi, da je zdaj tudi tistim, ki so bili prej slepi za to, postalo jasno, da šola ni le prostor, kjer se prenaša znanje. FOTO: Unsplash


Ocena je na nek način tudi motivacija za otroka. Prav motivacije za šolsko delo zdaj sploh mlajšim otrokom vedno bolj primanjkuje.

Nesprejemljivo je, da so ocene marsikje postale glavno orodje za motiviranje. Razumem, da je nekatere predmete oz. snovi teže narediti zelo zanimive za otroke. A to, da se otroci pretežno učijo samo za ocene, se mi zdi velik problem. Vedno mi je bila blizu misel dr. Mihe Kosa, da učitelj ne sme biti uradnik in ocenjevalec, ampak predvsem navdihovalec in navduševalec. Tu nastopi razlika med učitelji, ki s svojim pedagoškim erosom zmorejo navdihniti otroke, in tistimi, ki imajo s tem več težav.

Imajo po vašem opažanju šole in učitelji nasploh zadosti avtonomije pri izvajanju šolskega procesa?

Ko poslušam učitelje in ravnatelje, radi rečejo, da si želijo več avtonomije. Po drugi strani pa zdaj med korono slišimo, da nimajo dovolj jasnih navodil. To ne gre ravno skupaj. Avtonomija prinese s seboj tudi odgovornost, s katero pa imamo v Sloveniji kar precejšen problem. V zadnjih desetletjih se je marsikje med učitelji in ravnatelji vzpostavila klima strahu, češ »da ja ne bom naredil kaj narobe«. Težava je v preveč normirani šoli. Preveč je predpisov, preveč stvari je definiranih. Življenja se ne da v celoti predvideti in normirati, še posebno ne v šoli z nekaj sto učenci. Togi predpisi pomagajo učiteljem, da se lahko nečesa oprimejo, lahko pa precej omejujejo tiste učitelje in ravnatelje, ki bi želeli biti bolj prodorni in inovativni. Želel bi si oboje: več avtonomije za učitelje in ravnatelje, hkrati pa tudi, da bi bili oni bolj pripravljeni to avtonomijo bolj suvereno zagrabiti za roge.
_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v novi Naši družini (50/2020), ki jo lahko prelistate TUKAJ.*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

SORODNE VSEBINE:

Pet nasvetov za šolanje na daljavo

Komentar: Na daljavo

Od ponedeljka pouk na daljavo

Verouk na daljavo: izziv za ustvarjalnost