Papež Frančišek je po nedeljski opoldanski molitvi angelovega češčenja napovedal imenovanje 13 novih kardinalov, ki bodo kardinalski naziv prejeli med slovesnostjo 5. oktobra letos v Vatikanu, na predvečer začetka zasedanja škofovske sinode za področje Amazonije. V kratkih portretih predstavljamo skorajšnje nove člane kardinalskega zbora, med katerimi je deset prihodnjih papeških volilcev.

Kardinalski naziv bodo prejeli:

11. Nadškof Michael Louis Fitzgerald – Nekdanji apostolski nuncij v Egiptu se je rodil leta 1937 v Walsallu v Veliki Britaniji. Leta 1950 je vstopil v Družbo afriških misijonarjev (Belih očetov), leta 1961 pa je prejel mašniško posvečenje. Del teološkega študija je zaključil v Tuniziji, kjer se je naučil tudi arabščine. Leta 1987 je bil imenovan za tajnika na tedanjem Tajništvu za nekristjane, ki se je leto dni pozneje preimenovalo v Papeški svet za medverski dialog. Leta 1991 je prejel škofovsko posvečenje in naslovni škofovski sedež škofije Nepte. Leta 2002 je bil imenovan za predsednika Papeškega sveta za medverski dialog in povzdignjen v nadškofa. Sv. Janez Pavel II. ga je zatem imenoval za člana Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani, leta 2004 pa za člana Papeškega sveta za kulturo. Papež Benedikt XVI. ga je leta 2006 določil za apostolskega nuncija v Egiptu, kjer je ostal do svoje upokojitve leta 2012. Fitzgerald je sodil med najpomembnejše stike Vatikana z islamskim svetom.

12. Nadškof Sigitas Tamkevičius SJ – Upokojeni nadškof v Kaunasu se je rodil leta 1938 v mestu Gudonys v pokrajini Lazdijai v Litvi, mašniško posvečenje pa je prejel leta 1962. Kot župnik je deloval v župnijah Alytus, Lazdijai, Kudirkos Naumiestis, Prienai in Simnas. Leta 1968 je vstopil v Družbo Jezusovo. Leta 1972 je ustanovil revijo »Kroniko Katoliške cerkve v Litvi«, ki jo je tudi urejal, v njej pa so do leta 1989 dokumentirali preganjanje Cerkve s strani sovjetskega režima. Leta 1983 je bil aretiran zaradi protisovjetske propagande in nagovarjanja ljudi, zaradi česar je deset let preživel v zaporniških delovnih taboriščih v Permu in Mordoviji. Nekaj let je preživel tudi v izgnanstvu v Sibiriji, od koder je bil izpuščen leta 1988. V domovini slovi kot simbolni lik litovskega upora proti sovjetskemu režimu. Leta 1990 je bil imenovan za rektorja medškofijskega semenišča v Kaunasu, leto dni pozneje pa za pomožnega škofa in leta 1996 za nadškofa škofije Kaunas. Od 1999 do 2002 in od 2005 do 2014 je bil predsednik Litovske škofovske konference, med 2002 in 2005 pa njen podpredsednik. Po izpolnjeni starostni meji je papež Frančišek leta 2015 sprejel njegov odstop z nadškofovskega položaja, glavni tajnik Litovske škofovske konference Tamkevicius pa ga je takrat označil za »legendo cerkvenega upora«.

13. Škof Eugenio Dal Corso psdp – Upokojeni škof v Bengueli v Angoli se je rodil leta 1939 v italijanski pokrajini Veroni. Po študiju na Inštitutu Don Calabria v Veroni se je odločil postati misijonar. Pridružil se je redu Ubogih služabnikov Božje previdnosti. Leta 1963 je prejel mašniško posvečenje, nato pa je bil poslan v Rim, kjer je zaključil študij dogmatske teologije. Med študijem je kot župnik deloval v župniji Madonna di Campagna v Veroni, pozneje pa še v Neaplju. Leta 1975 je začel svoje misijonarsko življenje. Njegova prva postaja je bila Argentina: v buenosaireški pokrajini Laferrere je ostal enajst let, nato pa je bil premeščen v Luando v Angoli, kjer se je posvetil delu z najšibkejšimi. Leta 1995 je bil imenovan za pomožnega škofa v Saurinu, dve leti pozneje pa za tamkajšnjega škofa. 12. februarja 2008 je bil imenovan za škofa v Bengueli, kjer je ostal do svoje upokojitve.

Vir: Vatican News / Kathpress
Foto: splet / Vatican Media