Oglejte si oddajo

Kako je videti vaš vsakdan v službi kriminalistke?

Zelo raznovrsten zna biti. Včasih zna biti zelo stresno, včasih je bolj sproščeno, čisto odvisno od delavnika. Odvisno od nalog tistega dne. Zelo moramo biti skoncentrirani, osredotočeni. Paziti moramo na svojo varnost in varnost drugih. Veliko je nekih dejavnikov, ki jih ves čas premlevaš v glavi. Policist, ki se preobleče v uniformo, se zaveda nevarnosti. Nikoli ne vemo, s kom se srečujemo pri našem delu. Na prvem mestu je koncentracija in upoštevanje protokola ravnanja v določenih situacijah.

Ko sem bila še kriminalistka na terenu – ja, bilo je naporno. Nikoli ne veš, kaj vse te čaka v enem navadnem dnevu. Oblečeš uniformo, greš na teren in potem recimo pride do ropa in moraš reagirati. Treba se je soočiti s situacijo, s storilci. Kako izpeljati, denimo aretacijo, da ne pride do poškodb. Bog ne daj, da bi kdaj prišlo do streljanja; to je največji strah vseh policistov. Vsi si želimo nalogo izpeljati s čim manj poškodbami in nepravilnostmi. Tudi pištolo sem morala kdaj potegniti, k sreči pa mi ni bilo nikoli treba dokončati dejanja. Oziroma se je, hvalabogu, zame in za ostale srečno končalo.

"Tudi pištolo sem morala kdaj potegniti," je o svojem delu kriminalistke povedala Mirela Čorić. FOTO: Siniša Kanižaj

Vas je bilo velikokrat strah za poškodbo, za življenje?

Ta poklic moraš s srcem opravljati, ker drugače ne moreš biti policist. V stresni situaciji strah obvladaš s svojim znanjem, izkušnjami. In šele kasneje pride strah, ko je naloga opravljena. Takrat začutiš tremo. Takrat začutiš ta adrenalin, ko začne popuščati. Takrat se v bistvu soočiš s strahom, kaj bi lahko bilo, pa kako bi se lahko končalo … Večina kriminalistov nas je tudi staršev in seveda je nekaj najlepšega, ko prideš varno nazaj domov k otrokom.

Kako čimbolj preprečiti nasilje med otroki - medvrstniško nasilje, nasilje na spletu, verbalno in tudi fizično?

Upam in si prizadevam, da veliko naredim s tem, da ozaveščam od mladih nog. Se mi zdi, da je prepozno, če začnemo to takrat, ko so otroci že enkrat deveti ali pa osmi razred. Treba je, seveda letom primerno, začeti od malih nog. Že v vrtcu jim moramo povedati, da se ne smejo tepsti, gristi in tako naprej. Veliko predavam na vzgojno izobraževalnih zavodih, učencem, dijakom, tudi staršem in se mi zdi, da lahko s tem veliko naredimo. Kot kriminalistka, ki dela na preventivi, vem, da ta veliko pripomore k temu, da preprečimo kakšna dejanja. Apeliramo na starše in vse druge zaposlene v šoli, kako se z otroki pogovarjati oziroma opozarjamo, da se je treba z mladimi veliko pogovarjati na temo nasilja. Na ta način lahko stvari spreminjamo nekje v prihodnosti.

Največ vpliva na otroke imajo pa seveda starši. Starše moramo pozivati, da se z otroki pogovarjajo, da jih učijo empatije, da prijatelju znajo pomagati, ne le, da se brigajo zase. Otroci se morajo med sabo začutiti, povedati, če je nekdo v stiski, če kdo o njem razširja neke zlonamerne vsebine na socialnih omrežjih. Recimo: otrok je nerodno naredil preval, nekdo je to posnel in potem delil na omrežjih, tako da je zdaj ta otrok tarča posmeha. Je treba otrokom povedati, da se to ne dela in jim obrniti pogled: Kako bi se ti počutil, če bi bil v njegovi koži? Kako bi bilo, če bi cel razred njim posmehoval? Kako bi se počutili? Otroke je treba na ta način učiti empatije.

Kaj storiti, če kot delavec v šoli ali starš zaznamo, da gre za nasilje med otroki oz. mladostniki?

Zaposlene v vzgojno izobraževalnih zavodih učimo, da je treba nasilje prijaviti, da mora biti ničelna toleranca pri nasilju. Če zaznajo nasilje v družini, jih je treba poučiti, kako sploh zgleda nasilje v družini oziroma medvrstniško nasilje. Teh stvari ne moremo tolerirati, ker če učitelji tolerirajo medvrstniško nasilje, to daje otrokom močno sporočilo, češ, bodi nasilen in boš tako v življenju lažje prišel skozi. Ampak to sporočilo je napačno.

Zdi se mi, da manjka neformalnega obveščanja med nami, sodelovanja, posvetov. Mnogi še niso niti slišali za to, da obstaja protokol neformalnega obveščanja, policije, šolstva, zdravstva, da se mi med sabo lahko neformalno usedemo na sestanek in se posvetujemo. Če so učitelji v dilemi, se lahko zmeraj obrnejo na nas, pokličejo, se z nami posvetujejo: "Na šoli se dogajajo neke čudne stvari. A je to za prijaviti?" Takrat se vključi policija neformalno. Če vidimo, da gre za kaznivo dejanje, pa ta neformalni sestanek preide v formalni. In potem pride do prijave.

Obstaja seznam vodij policijskih okolišev, ki delujejo vsak na svojem terenu in ravnatelji lahko pokličejo svojega, na določeno telefonsko številko (objavljene so na naši spletni strani: https://www.policija.si/svetujemo-ozavescamo/vodje-policijskih-okolisev ) in se posvetujejo, kaj storiti, mogoče več preventivnih predavanj, vključiti starše, narediti predavanje za starše, predavanje za učitelje in tako naprej. Tako sodelovanje zagotavlja varno šolo in varno okolje.

Kaj lahko še vsak od nas stori, da bo drugače, da mladostnik ne bo prišel na šolo in začel streljati?

Moje mnenje je, da na to vpliva celotna družba. Če mi dajemo sovraštvo naprej, dobimo sovraštvo nazaj. Starši smo vzor našim otrokom. Če poslušajo doma grde besede oziroma neko sovraštvo z naše strani, ga oni prenašajo na svoje vrstnike. Mi smo njihovi vzorniki. Moramo paziti, kako se doma obnašamo. Če otroku rečem, naj ob devetih zvečer odloži telefon na mizo, ga bom tudi jaz odložila, zato ker sem vzor. Preko vzora se tudi oni potem spreminjajo.

Kako po vašem mnenju sodobna tehnologija vpliva na povečano agresivnost?

Otroci mi na predavanjih marsikaj zaupajo. Sodobna tehnologija je zdaj med otroki. Če nimajo telefonov, so nekako izločeni, jih izločijo iz skupine oziroma jih izločijo iz teh prijateljskih skupin. En od mojih sinov je star 14 let. V začetku šolskega leta je dobil dve obvestili, da je telefon odnesel v šolo, čeprav smo bili zmenjeni, da ga ne bo. Z bivšim partnerjem sva se odločila, da morava nekaj ukreniti. Če vidiš, da nekaj na otroka slabo vpliva, moraš pač to odvzeti. In sva mu vzela telefon za tri mesece.

V tem času se je sin tako spremenil na bolje, da ni bilo za verjeti. Ni bil več obremenjen, koliko prijateljev ima na socialnih omrežjih in kaj kdo piše o njem. Ni bil več obremenjen s temi prijatelji, ki so samo navidezni prijatelji. Takrat so se pokazali pravi prijatelji; tisti, ki so mu pozvonili na vrata, ga povabili na košarkarsko igrišče in tako naprej.

Otrokom ogromno pomenijo ti všečki. To jim je zelo pomembno. Šteje to, koga imajo vse v telefonu, v bistvu pa teh ljudi sploh ne poznajo.

Ko v razredu vprašam, koliko otrok ima na svojih telefonih vklopljen starševski nadzor, dvigne roko en, mogoče dva učenca. Starše bi pozvala k temu, da imajo nadzor nad otroškimi telefoni, naj pogledajo, kakšne fotografije imajo, kakšne skupine imajo, a gre za vsebino, ki je sporna, ki je žaljiva, ki je medvrstniško nasilje… Potem se naj z otrokom pogovorijo, da to ni sprejemljivo, da je žaljivo in naj se postavi v kožo tistega, ki je žrtev.

Starše bi pozvala, naj imajo nadzor nad otroškimi telefoni, pravi Mirela Čorić. FOTO: Siniša Kanižaj

Kakšen pa je bil sinov odziv? 

Najprej je bilo kričanje in jok, seveda. Starše učim, da moramo otroka učiti uporabe telefona takoj, ko mu ga damo v roke. Kako učimo otroke, da shodijo? Vsi ga držimo za rokice, ker se bojimo, da bo padel in si kaj razbil. Pa ko ga damo prvič na kolo. Zaščitna oprema, čelada, pomožna koleščka gor in dokler ne spelje, mu še pomagamo, da se res ne bi poškodoval. In tako ga moramo učiti tudi uporabe telefona. Če starši niso vešči telefona, aplikacij, kako delujejo, tudi otroka potem težko naučimo.

Zato se moramo tudi starši izobraževati in pripraviti, da vidiš, kaj vse je možno na telefonu, kako deluje. Veliko je treba o tem pogovarjati. In jih opozoriti na nevarnosti, ki prežijo na njih preko telefonov. Primer: vprašam otroke, naj mi iskreno povejo, koliko imajo na socialnih omrežjih neznanih prijateljev. Vsak otrok ima vsaj enega takega za prijatelja, ki ga sploh ne pozna. To pomeni, da je to lahko potencialna nevarnost. Otroci so preko telefonov dostopni vsem in ves čas. Nikoli ne veš, kdaj ta otrok potem lahko oziroma da je ta otrok lahko žrtev nekega dne.

Omenili ste že svojo osebno izkušnjo. Skrbite za tri fante, dva vaša sinova. Ste tudi rejnica nečaku. Kako in kdaj se Mirela policistka prelevi v Mirelo mamo? Kako so videti ti prehodi?

Lahko bi rekla, da sem v službi kriminalistka, policistka in mama. Pri mojem delu velikokrat izkoristim svoj naziv mame in mi velikokrat prav pride, ko delam z otroki. Veliko delam kot starš z izkušnjam. Kar se tiče vzgoje mojih otrok - pri vzgoji itak ne vemo, ali dobro delamo, dokler otrok ne odraste. Recimo za mojega starejšega sina, ki bo kmalu dopolnil 19 let, lahko pa že rečem, da je lepo vzgojen in da se pozna moje delo, moje vlaganje v vzgojo.
Ko sem doma, moji fantje včasih mislijo, da moje izkušnje kot kriminalistka, kot policista, niso dobrodošle, da sem preveč stroga, da preveč vse vem in ne morejo pred mano nič skriti. Včasih mi rečejo: "Zakaj moraš biti kriminalistka? Zakaj nisi zaposlena kje drugje?" Njihovi prijatelji so lahko dlje zunaj, počnejo več stvari. Tako da mojim otrokom trenutno to ni ravno nek velik plus, ampak bomo videli, kako se bo izšlo, ko bodo odrasli.

Kako je biti kriminalist in starš? Se otroci kdaj bojijo za vas?

Poskušam jim čim manj pripovedovati o službi, ker je to zanje stresno. Recimo ko je bilo pred leti zelo medijsko izpostavljeno moje prijetje tistih roparjev. Takrat so občutili kar nekaj strahu, spraševali so me, ali se boš vrnil nazaj domov, kaj če bo spet kaj takega, kaj pa če se kdo maščuje… Imeli so kar veliko strahov. Tako da to ni ravno najboljše za otroke. Zanima jih tudi, kje sem predavala, komu sem predavala? Najmlajši si želi, da bi tudi na njihovi šoli predavala, srednji pa niti ne.

Naše oči, oči kriminalistov vidijo marsikaj. In potem se bojiš. Recimo moj največji strah kot starša so droge. Ker vidiš, kako se mladostniki zaradi težkih razmer doma, v družini in stisk, ki doživljajo, se zatečejo v svet droge. In to je zame največji strah. Mogoče imam zato rada doma red, da pri nas ni poznih ur, ko bi otroci lahko bili zunaj in podobno. Okej, najstarejši je že lahko, ampak mu zaupam, ker je v četrtem letniku gimnazije in zraven trenira, tako da je zelo zaposlen. Štirinajstletnik mora biti v zimskem času doma ob 18h, 18:30; najmlajši, ki gre po šoli malo na igrišče, pa mora priti ob 16h domov in potem imava delo za šolo.

Oddajo lahko poslušate tudi kot PODKAST.

Na kaj moramo biti starši še posebej pozorni, ko govorimo o drogah?

Starši najbolj poznamo svoje otroke. Treba je biti pozoren na nenadne spremembe. Če opazimo nenadno spremembo, npr. da so kar naenkrat preveč zaspani ali pa preveč energični, če prej to ni bila neko stalnica. Kar naenkrat se spremenijo. Prej so bili aktivni, potem pa kar naenkrat nič več. Ali preveč spijo ali so preveč odsotni, preveč zunaj? To je recimo tista prva sprememba, ki jo lahko starš zazna. Ni več avtoritete, doma ne upoštevajo več avtoritete. Otrok lahko naenkrat postane bolj agresiven. Ko začnejo izginevati predmeti od doma, to pomeni, da je lahko že tako zabredel, da je začel krasti neke stvari, bodisi zlatnino bodisi neke predmete, ki so vredni, da jih lahko proda.

Zame so nevarne čisto vse droge; zame je že trava nevarna droga. Dilerji, ki jim je pomemben zaslužek in nepomembno zdravje otroka, poškropijo travo s snovmi, ki so strupene in zato da čim hitreje zraste in da jo lahko čimprej posuši in proda. Kokainu dodajajo primesi, dodajajo mleto steklo, tablete proti zajedavcem in tako naprej. Vse to je na spletu, starši si na spletu lahko preberejo o drogah, kako so nevarne in kakšni so znaki nekaterih drog.

Se kdaj ob soočenju s kriminalcem vprašate, kaj ga je do tega pripeljalo? Znani ste po svoji empatiji.

To se zmeraj vprašam. Nekaj je človek moral doživeti, da je prišel do tega. Odvisnike in tako naprej spoštujem in z vsakim moraš biti na prvem mestu človek, ker si vsak zasluži neko človeško spoštovanje. Ljudi spoštujemo, ne glede na to, kakšna je njegova preteklost. Vsak ima neko breme, ki ga nosi, tako da nismo mi tisti, ki bi lahko obsojali ljudi. Prav tako z moraliziranjem nikogar ne spreobrnemo.

Policisti ste pogosto tarča predsodkov in vicev, plavolaske tudi. Kako se spopadate s tem, če se nekdo do vas grdo obnaša?

Že v šoli so nas učili, da vse sovraštvo ali pa besede, ki so namenjene nekomu v uniformi, pravzaprav letijo na samo uniformo in ne nanj osebno. Človek, ki se znese nad nekom v uniformi, ne napada mene osebno, ker nima nič osebno z mano in se ne poznava. Morda je že kdaj naletel na uniformo in ima iz prejšnjih postopkov neko zamero ali podobno. Te stvari me ne prizadenejo. Toliko hudih stvari sem v življenju že pretrpela in preživela in so me samo okrepile. Kje pa, da bi me neka šala o blondinkah sprovocirala. Malo se nasmeješ in greš naprej. Tudi moje korenine so recimo iz Bosne, rojena sem v Sarajevu. Sem vajena vicev tudi o Mujotu in Hasotu, o Bosancih. Tega nikoli ne jemljem osebno.

Lahko delite kakšno lepo izkušnjo, kak trenutek, ko ste bili hvaležni, da opravljate ta poklic?

Velikokrat je najlepši tisti trenutek, ko te nekdo pogleda v oči in ti reče "Hvala", ker si rešil nek njegov konkreten primer. Mogoče se meni ni zdelo nekaj posebnega, pač del službe, ampak človeku pa to lahko veliko pomeni. Prav nedolgo nazaj se me je dotaknil en primer, kjer sem predavala na eni od osnovnih šol o medvrstniškem nasilju in nasilju v družini. Na koncu predavanja je mlada učiteljica prišla k meni in mi rekla, če se je spomnim. Pa sem jo gledala v obraz in jo vprašala: "Nasilje v družini?" in mi je odgovorila, da sem enkrat pridržala njihovega očeta, ki je bil doma nasilen. Po tem dogodku se je spremenil in so od takrat naprej dobesedno zaživeli na novo kot družina.

Lansko poletje je bilo v poplavah, ki so prizadejale Slovenijo, poškodovano tudi stanovanje vaše družine. Takrat ste pa vi dobili pomoč. Lahko malce več poveste o tem?

Rada vidim, če se ljudje obrnejo name za pomoč in da lahko pomagam. Ampak ko sem jaz rabila pomoč, mi je bilo pa nerodno prositi za pomoč, bilo me je sram. Tako da sem želela vse narediti sama s pomočjo prijateljice. Ampak v stanovanju pokojne sestre, katerega skrbnica sem, je bilo blata do kolen. In sem lahko samo jokala. Tudi če sva delali z lopatami, ni šlo nikamor. Pa mi je rekla prijateljica, kaj pa če bi prosila za pomoč? In potem sem klicala našega predstavnika sindikata in ga vprašala, če je še zmerom tista pomoč, ki so jo razpisali. Takoj se je z veseljem odzval in poslal ekipo. Hitro so prišli prostovoljci, policisti … Preplavilo me je res močno čustvo. Moja duša je bila polna ljubezni, miru in zaupanja, da nisem sama.

Verjamem v pregovor: Dobro se z dobrim vrača. Če delaš dobre stvari, da se ti zmerom še boljše povrne. Ampak tudi če nekaj dobrega naredimo, ne iščemo ali pa ne pričakujemo povračila nazaj. Narediš nekaj dobrega, se zato tudi ti dobro počutiš in takrat si zaključil. Če pa se še povrne, je pa to toliko večja sreča.

Že s tem si poplačan, ko nekomu pričaraš nasmeh, ko se te dotakne in reče: "Zelo ste mi pomagali." Samo par besed, pa je dovolj.