Slovenci se pri vprašanju odnosa do kulture, kot povsod drugje, radi delimo v dva tabora. Prvi ima v dednem zapisu še vedno vžgan spomin generacij, v katerem nekaj šteje le fizično delo, norma, ki jo lahko na koncu dneva prešteješ na (po možnosti še vse) prste rok. Kultura je tako lahko v najboljšem primeru prostočasna dejavnost, še bolje prostor, kjer utrujeni od težkega dela odklopimo miselne procese in si damo duška. Drugi tabor neguje in obrezuje mit genialnega umetnika, svečenika svojega arta, skrbnega varuha intelektualnega nivoja, navdiha, svobode misli, slovenskega naroda … izberite svojo preferenco. Kultura je največja svetinja skupnosti, ki jo je treba v celoti in nekritično ohranjati pri življenju, po možnosti kar z javnim denarjem.

Berete zapis, ki je bil objavljen v reviji Slovenski čas, ki je odslej na voljo kot samostojen časnik. 

Kot je v navadi tovrstnim delitvam v tabore, tudi v našem primeru nobena stran ne poseduje celotne resnice. Pravzaprav obe strani posedujeta bolj malo resnice in kup navideznih argumentov, na katere se obešajo drugačna ideološka razhajanja, stara toliko kot slovenski kulturni boji, ki jih simbolizira namerno izbran Prešernov verz v naslovu in ki bi si zaslužila čisto svoj zapis ali kar celo številko revije.

Urednik me je povabil, naj za inavguralno številko nove dobe Slovenskega časa napišem kolumno o realnem socialnem statusu slovenskih kulturnikov. Žal ga moram razočarati. Ekonomija mi je španska vas, težko pišem o njej, ne da bi se osmešil. O sociali vem nekoliko več, a vendarle imam premalo podatkov, da bi lahko relevantno primerjal socialni položaj slovenskega umetnika z njegovimi čezmejnimi kolegi. V petnajstih letih, ki sem jih v različnih vlogah in segmentih profesionalno in ljubiteljsko preživel v kulturi, sem srečal ravno tako raznolike socialne položaje kot v katerikoli drugi panogi.

Poznam javne uslužbence, ki so pridno zbirali »pildke« o obiskovanju hecnih izobraževanj in so pred štiridesetim napredovali do najvišjega naziva v bližnji soseski 50. plačnega razreda, ne da bi v času zaposlitve pokazali en sam rezultat, ki bi bil bolj relevanten od štempljanja prihoda in odhoda na delovno mesto. Pa javne uslužbence, ki so bili polni inovativnih idej, delovnega zagona, pogumnih vizij, a so jih tisti prvi, ki so ponavadi zasedli neke šefovske pozicije, šikanirali in jim omejevali možnost za delo in napredovanje, dokler niso bodisi zapustili javne službe bodisi spoznali, da je najbolj smiselno delovati na način svojih šefov.

Poznam kulturnike zunaj javnega sektorja, ki se bodisi preko svojih ustanov ali kot samozaposleni obilno napajajo na rahitičnih prsih javnega denarja in prodajajo meglo, ki jo njihovi prijatelji v kritiških in medijskih krogih ter komisijah v zameno za kakšno uslugo (ne slepimo se, slovenska kultura je predvsem vezana trgovina) redno razglašajo za nacionalni umetnostni kanon. In poznam resnično izjemne umetnike, ki v nekem trenutku niso pristali na vstop v to vezano trgovino in ostajajo na obrobju, obsojeni na bedna in zamujena plačila ter drobtinice z mize javnih razpisov. Poznam kulturnike, ki so prehodili vse pravkar opisane postaje, in takšne, ki so pametno študirali kaj s področja tehnike ali naravoslovja, kjer se jim ob veliko večjem obratu sredstev nikoli ni bilo treba ukvarjati s slovenskim kulturnim prostorom.

Kot sem obljubil na začetku – kultura prav zares ni drugačna od drugih sektorjev.

Poznam kulturnike zunaj javnega sektorja, ki se bodisi preko svojih ustanov ali kot samozaposleni obilno napajajo na rahitičnih prsih javnega denarja in prodajajo meglo.

Bolj fascinantno je, da vsaka razprava o zaposlenih na področju kulture vedno znova razvname strasti. Kultura v Sloveniji predstavlja resnično minoren zaposlitveni sektor. Ob 947.800 delovno aktivnih (oktober 2024) je bilo v celotni kulturi v Sloveniji zaposlenih 42.427 oseb. Res da podatek, ki ga navajam, velja za konec leta 2022, a bolj svežega na SURS-u nisem našel. To pomeni, da je v celotni kulturi zaposlenih manj kot 4,5 % vseh delovno aktivnih državljanov. Samozaposleni v kulturi, ki so se te dni zaradi prenovljene uredbe znašli v središču medijev, predstavljajo okoli 0,6 % zaposlenih.

Celoten vložek države v kulturo je v letu 2022 znašal 539 milijonov evrov oz. 246 evrov na prebivalca. Ob tem je vsak prebivalec prispeval še 217 evrov lastnih sredstev. Govorimo o celotnem izdatku za kulturo – institucionalno, profesionalno, neinstitucionalno in ljubiteljsko. V zameno za ta vložek je kultura tistega leta vrnila 24.154 gledaliških, drugih odrskih in glasbenih dogodkov, ki jih je obiskalo povprečno 163 obiskovalcev, 1.224 razstav v muzejih in galerijah, 5.652 novih knjižnih naslovov, ki so izšli pri slovenskih založbah, in 23.000 dnevnih izposoj v slovenskih knjižnicah.

Pod črto: govorimo o banalno nizkih vložkih in zneskih, zato me zares vedno znova presenečajo žolčne debate z obeh strani in poskušam razumeti razloge zanje.

Mis­lim, da moramo ponovno izumiti način govora o kulturi in načinu vrednotenja dela v kulturi.

Prav zato menim, da bi se morali nehati pogovarjati o kulturi in umetnosti kot še eni od panog, ki deluje po zakonitostih tržnega gospodarstva, in začeti o njej razmišljati kot o dejavnosti sui generis, ki ji vladajo drugačne zakonitosti kot dejavnostim, ki so podvržene diktatu koristnosti.

Stvarno, na podlagi zgoraj navedenih številk. Tudi sindikalna retori­ka na kulturniški strani v tem kontekstu pošilja napačne signale in še poglablja razhajanja med obema taboroma. Mis­lim, da moramo ponovno izumiti način govora o kulturi in načinu vrednotenja dela v kulturi. Morda razmisliti o sine­kurah v kontekstu javnih služb za tiste ustvarjalce, ki resnično prebijajo strop pričakovanj, pa četudi na račun kakšne­ga od tistih, ki se hodijo v službo zgolj pridno štempljat. Postaviti merila – ostra, utemeljena in konsistentna – za to, kje se ta strop pričakovanj nahaja. Predvsem pa presekati slavno tradicijo ideologizira­nja sleherne pozicije v javnem diskurzu. Pogovarjati se točno o tem, kar je pred in med nami: o štirih odstotkih ljudi, katerih poklici, čeravno precej drugačni od dru­gih, so dejstvo, ki bo ostalo – ne, ker si jih kot družba lahko privoščimo, ampak ker jih kot ljudje potrebujemo.