Po nedeljskih volitvah v Turčiji bi lahko po več kot polovici stoletja v tamkajšnjem parlamentu ponovno znašel kristjan. Sirski pravoslavni kandidat iz vzhodne Anatolije, sedeminštiridesetletni odvetnik Erol Dora, ima namreč precej možnosti, da kot neodvisni kandidat iz okrožja Mardin v prvem krogu volitev dobi poslanski mandat. Dora, čigar kandidaturo podpira kurdska stranka BDP, bi tako postal prvi krščanski poslanec v ljudski skupščini od vojaškega udara leta 1960.

Tolikšnega števila krščanskih kandidatov pred parlamentarnimi volitvami v Turčiji še niso doživeli. Za prostor na listi verske konzervativne stranke AKP, katere član je tudi predsednik turške vlade Recep Tayyip Erdogan, se je potegovalo več kristjanov, med njimi sirski pravoslavni kandidat, dva armenska in en grški pravoslavec, kristjani pa so se znašli tudi na listah drugih strank.

Prizadevanja turških kristjanov, da bi kandidirali na listah političnih strank, turški sociolog Ayhan Aktar opisuje kot znamenje za večjo samozavest v turški republiki. Država in manjšine so si po besedah izvedenca za probleme verskih manjšin vedno bližje in pripadniki manjšin se v politiki počutijo vedno bolje. Še pred desetimi leti si noben Armenec ne bi upal izpostaviti kot kandidat za turški parlament, občutni napredek turške demokracije pa jih je opogumil, da so tokrat le poskusili.

K pogumu turških kristjanov sta precej pripomogli dve odločitvi vlade v letošnjem letu. Marca je evropski minister Egemen Bagis na svoje ministrstvo sprejel armenskega kristjana, malce kasneje pa je zunanje ministrstvo Armencu ponudilo mesto pri Organizaciji za ekonomsko sodelovanje in razvoj. S tem je bil presekan tabu zaposlovanja kristjanov v državnem aparatu, ki je trajal vse od ustanovitve turške republike.

Tudi sicer je kabinet predsednika vlade Erdogana v preteklih mesecih pridobil precej volilnih točk med turškimi kristjani. V številnih cerkvah in samostanih različnih krščanskih veroizpovedi so verniki prvič po več desetletjih lahko znova obhajali bogoslužja, zgodovinskih cerkva, kot sta denimo Marijino svetišče na Efezu in Pavlova cerkev v Tarzu, pa država končno ne obravnava več zgolj kot muzejev. Na posebno zahtevo vernikov lahko v omenjenih svetiščih odslej obhajajo tudi bogoslužja.