Foto: Vatican Media

Izvedenci so že več let svarili, da Libanonu grozi popoln gospodarski zlom, in kot poroča spletni portal Vatican News, so razmere trenutno tako zaskrbljujoče, da se napovedi lahko uresničijo.

Okoli 400.000 ljudi naj bi v preteklem letu v Libanonu izgubilo zaposlitev, inflacija dosega neslutene razsežnosti, elektrika je na voljo le pet ur dnevno; počasi že primanjkuje goriva in kurilnega olja, ki pa si ju tako ali tako lahko privošči vedno manj ljudi.

»Kako naj šola deluje s 100 dolarji na teden?«

Zaradi bančne krize je vsako načrtovanje nemogoče in vedno več ljudi oz. družin vodi v revščino, saj ne morejo razpolagati niti s teoretično zadostnimi denarnimi rezervami. Pred nekaj meseci je bilo mogoče z osebnega računa dvigniti največ 300 dolarjev na teden, danes le še 200 dolarjev vsakih štirinajst dni. Ta vsota velja tako za posameznike kot za ustanove.

Ljudje ne prejemajo plač, ustanove niso sposobne izdajati kakršnih koli izplačil. Kako naj torej šola deluje s 100 dolarji na teden, se sprašujejo človekoljubni delavci, ki jih tamkajšnje razmere zelo skrbijo?

Celo med državljansko vojno je bil gospodarski položaj boljši

Gospodarski položaj je bil boljši celo med državljansko vojno v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, opozarjajo nekateri. Splošno mnenje v državi je, da dna še niso dosegli, odločilni pa bodo naslednji dva do trije meseci.

Libanon sicer ima novo vlado, vendar upanje zato ni nič večje. Imena so se zamenjala, dosedanje vladajoče dinastije, ki so državo razdelile, so se umaknile, »toda namesto dosedanjih ministrov na njihovih stolčkih zdaj sedijo njihovi najožji sodelavci in svetovalci«. Širijo se govorice, da je vladajoča elita pred finančnim zlomom »na varno« v tujino umaknila 19 milijard dolarjev. In ker novo vlado podpira tudi libanonska milica Hezbolah, se ljudje bojijo, da z zahoda ne bodo deležni nikakršne pomoči – ne glede na to, kako nujno jo država potrebuje.

Evropska pomoč najrevnejšim otrokom

Evropske človekoljubne organizacije podpirajo predvsem izobraževalne ustanove, ki jih v Libanonu vodijo redovne skupnosti. V vrtcih, šolah in internatih bi bilo na tisoče otrok deležnih dobre izobrazbe, toda številni starši si zaradi revščine ne morejo več privoščiti šolnin. Tudi redovne skupnosti so s svojimi sredstvi zelo omejene. Plačevanje je mogoče le še v dolarjih, do katerih pa ljudje več ali manj nimajo dostopa.