V postnem času, ki ga začenjamo s pepelnično sredo, se kristjani bolj zavemo dragocenosti Jezusovega trpljenja. Ko premišljujemo njegovo pot od smrtne obsodbe do smrti, nam tudi naša osebna bolečina ni več tako težka. Velika opora v hoji za trpečim Gospodom je lahko molitev oz. ljudska pobožnost križevega pota. Skoraj v vsaki cerkvi ali kapeli so postaje ali upodobitve križevega pota sestavni del bogoslužnega prostora, obstajajo pa tudi postaje in kapelice križevega pota v naravnem okolju.

Križev pot molimo v postnem času ob petkih na dan Jezusove smrti na križu, pri nas pa je navada, da ga verniki v velikem številu molijo tudi ob nedeljah, večkrat na romarskih krajih ali podružničnih cerkvah, kjer v premišljevanju ključnih trenutkov našega odrešenja hodijo od postaje do postaje in nosijo križ.

Molitev križevega pota je razdeljena na štirinajst postaj:

1. Pilat obsodi Jezusa na smrt,

2. Jezusu naložijo križ,

3. Jezus pade prvič pod križem,

4. Jezus sreča svojo žalostno mater,

5. Simon pomaga Jezusu nositi križ,

6. Veronika obriše Jezusu obraz,

7. Jezus pade drugič pod križem,

8. Jezus nagovori jeruzalemske žene,

9. Jezus pade tretjič pod križem,

10. Jezusa slečejo,

11. Jezusa pribijejo na križ,

12. Jezus umrje na križu,

13. Jezusa snamejo s križa in ga dajo v naročje Mariji ter

14. Jezusa položijo v grob.


Križev pot lahko molimo skupaj v cerkvi ali na prostem, pa tudi sami kot osebno premišljevanje, še posebej v postnem času. Na začetku vsake postaje molimo vzklik: »Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.« Ob koncu vsake postaje pa prosimo: »Usmili se nas, o Gospod, usmili se nas.« Med postajami pojemo postne pesmi ali posebne pesmi za to pobožnost. Beremo lahko svetopisemske odlomke o Jezusovem trpljenju ali pa premišljujemo po svoje, v oporo nam je molitvenik.