FOTO: arhiv Družine

Vatikan je včeraj po podaljšanju začasnega sporazuma s Kitajsko stopil v bran svoji politiki. Dogovor o imenovanju katoliških škofov na Kitajskem je spodbujen s cerkveno-teološkega in pastoralnega vidika, je zapisano v prispevku za vatikanski časnik L'Osservatore Romano. Nekateri »nesporazumi« izhajajo iz tega, da sporazum povezujejo z določenimi cilji, dogodki ali političnimi vprašanji, ki s tem dokumentom nimajo nobenega opravka. Časnik obenem poroča o »zelo bolečih razmerah« na Kitajskem in o pomanjkanju verske svobode v državi, vprašanja diplomatskih odnosov pa prispevek ne omenja.

Kot poroča Radio Vatikan, L'Osservatore podrobno pojasnjuje razloge za odločitev Vatikana, da začasni sporazum s Kitajsko podaljša še za dve leti. V prispevku beremo, da sta »obe strani ocenili različne vidike njegovega udejanjanja in se po uradni izmenjavi zapisnikov dogovorili, da bosta podaljšali njegovo veljavnost do 22. oktobra 2022.«

Prednostni cilj sporazuma »je podpirati in pospeševati oznanjevanje evangelija na Kitajskem z obnovitvijo popolne in vidne edinosti Cerkve«. Vprašanje imenovanja škofov in edinosti škofov s Petrovim naslednikom »je ključnega pomena za življenje Cerkve tako na krajevni kot na vesoljni ravni«. Prav ta prvina je navdihnila pogajanja in je bila oporna točka pri sestavljanju besedila sporazuma, da bi postopoma zagotovili »tako enotnost vere in občestva med škofi kakor tudi polnost služenja katoliški skupnosti na Kitajskem. Že danes so prvič po dolgih desetletjih vsi škofje na Kitajskem v občestvu z rimskim škofom in po zaslugi uresničevanja sporazuma ne bo več nezakonitih posvečenj«.

Tema sporazuma izključno škofovska imenovanja

V prispevku je pojasnjeno, da v sporazumu »niso bila obravnavana vsa odprta vprašanja ali razmere, ki še vedno vzbujajo skrb za Cerkev«, ampak »izključno tema škofovskih imenovanj«. Zapis navaja nedavni govor vatikanskega državnega tajnika kardinala Pietra Parolina na konferenci v Milanu in opozarja, da so se glede tega »pojavili nekateri nesporazumi«. Mnogi izmed njih izhajajo iz tega, da so sporazumu pripisovali »cilje, ki jih nima«, ali ker so ga povezovali »s političnimi vprašanji, ki nimajo nobenega opravka s samim sporazumom«.

Podpis, do katerega je prišlo v Pekingu septembra 2018, »predstavlja cilj dolge poti«, istočasno pa »je tudi in predvsem začetek širših in daljnovidnih dogovorov«. Začasni sporazum, katerega besedilo je bilo »zaradi njegove poskusne narave soglasno ohranjeno kot zaupno, je sad odprtega in konstruktivnega dialoga«. Te dialoške drže, ki jo bogatita spoštovanje in prijateljstvo, si močno želi in jo spodbuja papež Frančišek, ki se »dobro zaveda ran, zadanih tamkajšnjemu cerkvenemu občestvu v preteklosti; po letih dolgih pogajanj, ki so jih začeli in nadaljevali njegovi predhodniki, in v nedvomni miselni kontinuiteti z njimi je vzpostavil polno občestvo s kitajskimi škofi, ki so bili posvečeni brez papeškega ukaza, in je odobril podpis sporazuma o imenovanju škofov, katerega osnutek je sicer potrdil že papež Benedikt XVI.«

Nekateri sektorji mednarodne politike, je še zapisano v prispevku, so poskušali delo Svetega sedeža razčlenjevati predvsem v skladu z geopolitično hermenevtiko. V primeru sklenitve začasnega sporazuma pa je za Sveti sedež šlo za globoko ekleziološko vprašanje. Poleg tega »se v polnosti zavedamo, da ta dialog daje prednost plodnejšemu iskanju skupnega dobrega v korist celotne mednarodne skupnosti«.

Imenovanje dveh škofov statistično nič posebnega, predstavlja pa dobro izhodišče za dosego drugih ciljev

Glede doslej doseženih rezultatov gre omeniti, da sta bila imenovana dva nova škofa, medtem ko so drugi postopki za nova škofovska imenovanja v teku. Tudi če se »statistično gledano to ne zdi posebno velik dosežek, vendarle predstavlja dober začetek v upanju, da bomo postopoma lahko dosegli druge pozitivne cilje«. Tudi izredne razmere, ki jih je povzročila epidemija koronavirusa, so vplivale na stike med obema stranema in na izvrševanje sporazuma.

»Izvajanje Sporazuma z učinkovitim in vedno dejavnejšim sodelovanjem kitajskega episkopata ima zato velik pomen za življenje Katoliške cerkve na Kitajskem in posledično za vesoljno Cerkev. V ta okvir je umeščen tudi pastoralni cilj Svetega sedeža: pomagati kitajskim katoličanom, ki so bili dolgo razdeljeni, dati znamenja sprave, sodelovanja in edinosti za obnovljeno in učinkovitejše oznanjevanje evangelija na Kitajskem,« piše L'Osservatore.

»Dolžni smo priznati,« zaključuje prispevek, »da še naprej ostajajo številne zelo boleče razmere. Sveti sedež se tega globoko zaveda, to upošteva in ne opušča priložnosti, da bi pritegnil pozornost kitajske vlade k pospeševanju rodovitnejšega udejanjanja verske svobode. Pot bo še dolga in ne brez težav.« Sveti sedež si želi, da bi začasni sporazum in njegovo podaljšanje »prispevala k rešitvi še vedno odprtih vprašanj, ki zanimajo obe strani, s posebnim poudarkom na življenju katoliških skupnosti na Kitajskem, pa tudi s spodbujanjem mednarodnega obzorja miru v času, v katerem doživljamo številne napetosti na svetovni ravni«.

Tajvan zaskrbljen zaradi podaljšanja sporazuma

Na Tajvanu se na podaljšanje sporazuma med Svetim sedežem in Kitajsko odzivajo s precejšnjo mero zadržanosti. Komunistična vlada v Pekingu zadnje čase namreč znova vedno strožje ravna v odnosu do kristjanov. Tajvan kot država, ki neomejeno spoštuje versko svobodo, upa, da bo podaljšanje sporazuma prispevalo k izboljšavam na tem področju, so včeraj sporočili z zunanjega ministrstva v Tajpeju. Obenem je tamkajšnja vlada izrazila skrb, da bi se Vatikan in Kitajska diplomatsko lahko približala za ceno Tajvana.

Zunanje ministrstvo v Tajpeju je poudarilo, kako veliko težo pripisujejo izjavi Vatikana, da sporazum s Kitajsko resnično ureja izključno cerkvena vprašanja, ne pa diplomatskih ali političnih zadev. Razvoj sodelovanja bodo pozorno spremljali in še naprej tesno sodelovali z Vatikanom, so še poudarili v izjavi za javnost. Poleg Svetega sedeža ima le še 14 držav po svetu vzpostavljene diplomatske odnose in izmenjavo veleposlanikov s Tajvanom, ki ga Kitajska obravnava kot del svojega ozemlja. Vzpostavitev diplomatskih odnosov s Pekingom praviloma pomeni prekinitev stikov s Tajvanom.