Po Julijanovi smrti sem iskala, kaj je zapisano o žalovanju po smrti otroka, kaj piše v Svetem pismu, predvsem, kaj je Marija izrekla ob Jezusovi smrti, ampak ni nič zapisano. V Sloveniji je v ospredju več kot 40 let stara teorija Elizabeth K. Ross, ki govori o fazah žalovanja, čeprav je že več teorij o žalovanju, ki so jo nadgradile. Kot bi me nekdo spravil v škatlo z omejitvami in pričakovanji, ob tem pa mi narekoval, kako se mora odvijati žalovanje, koliko časa traja in če ne bo šlo tako, je z mano nekaj narobe, potrebujem tako ali drugačno pomoč.

Novejše teorije poudarjajo, da je treba odkrito govoriti o čustvih in nekateri avtorji pravijo, da se po travmatičnem dogodku lahko spremeni osebnostna rast na področju percepcije v medsebojnih odnosih in v spremembi filozofije življenja. Pri meni se je. Ne morem reči, da sem osebnostno zrasla, odpadle pa so nepotrebne plasti.

Mož je začel na polno delati, jaz pa kopati in iskati vzrok na medicinskem področju, kako in kaj bi se lahko zgodilo, iskala sem ljudi, ki se jim je zgodilo to, kar se je nam. Na internetu sem našla skupino za žalujoče v Ignacijevem domu v Ljubljani, ki sta jo vodila Mira Dobravec in p. Ivan Platovnjak, in se ji pridružila.

Kako pristopiti k žalujočemu, ki mu je umrl otrok, bližnji …?

Dobro je pristopiti takoj, ko izveš, da se je nekaj zgodilo, in pustiti vse. Zato, da smo s tem, nam ljubim človekom, lahko v tem, kar se je njemu zgodilo. Ni se nam treba ukvarjati s tem, kaj bomo tja nesli. Kaj bomo izrekli in kako. Pomembno je, da smo z njim. In da ne bežimo stran.

Celoten pogovor z Majo Sterle o žalovanju po nepričakovani smrti otroka in o skupini žalujočih si lahko preberete v novi, dvojni številki Družine.

Fotografija je ilustrativna, foto: splet