Svet se je včeraj v Johannesburgu poslovil od Nelsona Mandele. Svetovni voditelji, monarhi, javne osebnosti in na milijone Južnoafričanov se je zbralo, da bi počastili spomin na moža, ki je v Južnoafriško republiko prinesel demokracijo in spravo in s tem postal zgled za celoten svet.

Ameriški predsednik Barack Obama je v svojem nagovoru na stadionu v Sowetu, kjer so priredili spominsko slovesnost, Mandelo označil za »velikana zgodovine«. Spominske slovesnosti se je udeležil tudi kardinal Peter Turkson, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, ki ga je papež Frančišek ob tej priložnosti imenoval za svojega posebnega odposlanca. Za vse tiste, ki niso mogli priti na stadion v Sowetu, so bili po vsej državi postavljeni veliki zasloni, preko katerih so lahko spremljali spominsko slovesnost ob smrti nekdanjega južnoafriškega predsednika.

V pogovoru za Radio Vatikan je južnoafriški kardinal Wilfrid Fox Napier, nadškof v Durbanu, povedal, kako je narod poln hvaležnosti za vse, kar je pokojni »Madiba« predstavljal, za vse, kar je storil za svojo domovino, za svoj narod in njihovo prihodnost.

Po besedah kardinala Napierja je bila jasna vizija Nelsona Mandele »ustvariti mavrični narod in skovati demokratično družbo«, kar ga je privedlo do spora znotraj lastne stranke, da je sploh lahko pričel s pogajanji. To je storil z jasno predstavo o tem, kakšne Južnoafriške republike si želi kot rezultat teh pogajanj – deželo, kjer bi spoštovali in sprejeli slehernega človeka, ga ljubili kakor brata ali sestro. Zato je morala biti Južnoafriška republika, o kakršni je sanjal Nelson Mandela, polna »ubuntu« ali človečnosti, »tistega občutka medsebojnega spoštovanja«. Dejstvo, da je te sanje delil s tolikšnim številom ljudi, pri Južnoafričanih zbuja občutke neizmerne hvaležnosti za njegovo življenjsko delo.

Kardinal Napier se strinja, da čeprav Mandela ni bil katoličan, večina njegovih dejanj in prepričanj povsem ustreza katoliškemu socialnemu nauku. Ta namreč vsebuje »najvišje ideale človekovega srca in duha«. Prvi vtis, ki ga je človek dobil ob srečanju z Mandelo, je pojasnil kardinal, je bil občutek človečnosti, občutek spoštovanja, tudi do ljudi, ki tega sami zase niso občutili. Poleg tega je v politiko vpeljal zamisel o kesanju in spravi, kar dotlej tudi ni bilo prav običajno. Vse, kar je oznanjal, pa je Mandela vnašal tudi v svoja pogajanja: za uveljavljanje sprememb je najprej potrebno spremeniti samega sebe, kar je po mnenju kardinala Napierja »zelo katoliški pogled na svet, s katoliškimi in zelo človeškimi vrednotami«.

Včerajšnjo spominsko slovesnost na stadionu v Sowetu je južnoafriški kardinal označil kot »slavje«, saj ljudje ob smrti nekdanjega predsednika občutijo le neizmerno hvaležnost za vse, kar je v svojem življenju storil in dosegel. Seveda tudi žalujejo ob izgubi velikega človeka, »toda dosti močnejši je občutek hvaležnosti, kaj mu je uspelo narediti iz svojega naroda«.

Zdaj Južnoafričane čaka, je prepričan kardinal Napier, velikanska naloga, da splezajo nazaj v višave, kamor jih je popeljal Mandela, pa je trenutni predsednik žal dopustil, da so zdrsnili po lestvi navzdol. Kardinal je izrazil upanje, da bi včerajšnja slovesnost predstavljala temelj, na katerem bodo državljani lahko gradili svojo prihodnost. Kot je prepričan, je najboljši način poklona človeku, ki ga občudujemo, da ga poskušamo kar najbolje posnemati. Številni včerajšnji govorci so Mandelo označili kot »ikono«, kar v ljudeh zbuja občutek nečesa, kar postavimo na oltar in častimo, nekaj nedosegljivega, kar lahko zgolj občudujemo. Mandela pa je tiste vrste »ikona«, zagotavlja južnoafriški kardinal, ki pravi: pridite, postanite takšni, kakršen sem sam. Vse, kar morate storiti, je to, da v sebi prepoznate svoj človeški potencial. Pridite in storite to, meni je uspelo.

Vir: www.news.va

Foto: splet