V cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani bo nocoj, v sredo, 29. septembra 2010, ob 18.00 molitvena ura in nato maša ob uradni ekshumaciji Božjega služabnika škofa Janeza Frančiška Gnidovca, sporočajo s Tiskovnega urada SŠK. Po maši bodo posmrtne ostanke položili v za to pripravljeno grobnico.

Janez Gnidovec se je rodil 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec, ki se od ustanovitve nove škofije v Novem mestu aprila 2006 nahaja v škofiji Novo mesto. V domači župniji je opravil enorazrednico, nato pa je šolanje nadaljeval na ljudski šoli in gimnaziji v Novem Mestu. V duhovnika je bil posvečen 23. julija 1897. Po kaplanski službi in študiju je leta 1905 postal prvi ravnatelj in rektor novoustanovljene škofijske gimnazije Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. V decembru leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov. Za skopsko-prizrenskega škofa je bil imenovan 29. oktobra 1924. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Leta 1934 je sedež škofije iz Prizrena prenesel v Skopje. Dne 10. januarja leta 1939 je težko bolan sam prispel v Ljubljano. Umrl je na prvi petek, 3. februarja 1939. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Leta 1977 se je začel škofijski postopek za Gnidovčevo beatifikacijo, ki je bil končan leta 1984. Leta 2000 je Kongregacija za zadeve svetnikov v dveh zajetnih knjigah izdala zbrano dokumentacijo o krepostnem življenju in delu Božjega služabnika. Predstavljen je kot pastir, ki je duhovno in materialno zanemarjeno škofijo v težkih razmerah uspel prenoviti s svojim oznanjevanjem, obiski župnij in družin, s pastirskimi pismi ter z gradnjami cerkva. Največ pa je storil z apostolsko gorečnostjo, osebnim pričevanjem, ponižnostjo, skromnostjo, zatajevanjem, uboštvom, predvsem pa z molitvijo in čaščenjem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu.

Posebnost osebnosti Janeza Frančiška Gnidovca je bila njegova preprostost. Napori mu niso bili odveč. Svoje poslanstvo je videl v apostolatu, molitvi in pastoralni dejavnosti; vodila ga je gorečnost za duše. Od Šentvida do Skopja ga zaznamujejo leta dela, molitve, skromnosti, službe Cerkvi in prek te službe tudi služba ljudem, h katerim je bil poslan. Njegovo škofovsko geslo je bilo Vsem vse! To je zgodovina vzponov in padcev, uspehov in neuspehov, podpore in nerazumevanj. Duhovni teren zgodovine je obvladal bolj z življenjem, vztrajanjem in zvestobo. Življenje mu je bilo služenje Bogu. V njegovem življenju so nekaj veljala načela, volja in zvestoba. Ta način dojemanja v svoji globini presega specifično učiteljsko, vzgojiteljsko in pastirsko dolžnost. Močna je bila tudi njegova izkušnja temne noči vere in trpljenja. To je izkušnja, ki ga v marsičem povezuje z velikimi svetniškimi osebnostmi vesoljne Cerkve.

Ohranjene Gnidovčeve zapisane besede so zelo redke. Več je tistih, ki govorijo o njem. Med temi izstopa in obenem tudi vse zastopa zapisano pričevanje njegove učenke iz Skopja Agnes Gonxhe Bojaxhiu, danes blažene Matere Terezije (1910–1997). O Gnidovcu je na skromen listič, ki ga je 22. avgusta 1974 podarila dvema slovenskima Marijinima sestrama v Rimu, takole zapisala: »Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: 'V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju'. – Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika. Mati Terezija«.

Besedilo o škofu Gnidovcu je pripravil vicepostulator Janez Cerar CM.