Uvodni pozdrav Romane Bider iz spravne pobude Vseposvojitev. FOTO: Tatjana Splichal

Uvodoma je zbrane vernike, med njimi tudi poln avtobus žužemberških faranov, ki so priromali v božično Ljubljano, v imenu spravne pobude Vseposvojitev – kot običajno – pozdravila Romana Bider in spomnila na včerajšnji praznik Jezusovega imena ter pojasnila, da ime Jezus pomeni Gospod rešuje.

To je bila deseta od 30 maš na prve petke v mesecu za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo. FOTO: Tatjana Splichal

Vsakdo lahko doda drobec za reševanje sveta

»Duhovnik Franc Nahtigal je umrl mučeniške smrti kot žrtev sistematičnega komunističnega nasilja, a Gospod po njem, po njegovi zvestobi Bogu, ljudem in krščanskim vrednotam rešuje svet, ki ne temelji na nasilju, ampak na načelu ljubezni. Vsakdo med nami, navdihnjen z Jezusovim imenom in z Nahtigalovo duhovno dediščino, lahko doda svoj drobec za reševanje sveta,« je v kratkem nagovoru izpostavila Romana Bider.

Somaševanje je vodil salezijanski duhovnik dr. Miran Sajovic. FOTO: Tatjana Splichal

Somaševanje vodil dr. Miran Sajovic

Somaševanje je vodil salezijanski duhovnik dr. Miran Sajovic, ki pogosto sodeluje v Župniji Šentrupert na Dolenjskem, v kateri je kot župnik deloval in bil umorjen božji služabnik Franc Nahtigal. Pri maši je sodeloval tudi Franc Vidmar, župnik iz Nahtigalove rojstne Župnije Žužemberk, medtem ko se je župnik iz Šentruperta Jakob Trček, ki se je tudi želel udeležiti sinočnje slovesnosti, opravičil zaradi pastoralnih obveznosti.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Prerok po vzoru sv. Janeza Krstnika

Sajovic je v uvodu v pridigo poudaril, da lahko Franca Nahtigala imenujemo preroka po vzoru sv. Janeza Krstnika, saj je s svojim duhovniškim delom od leta 1926 dalje neutrudno kazal na Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta, ki osvobaja človeška srca in jih bogati z milostmi, da more iz grešnika nastati svetnik, iz Kristusovega nasprotnika njegov učenec, iz mlačnega vernika goreč in pokončen kristjan.

Sajovic je v uvodu v pridigo poudaril, da lahko Franca Nahtigala imenujemo preroka po vzoru sv. Janeza Krstnika, saj je s svojim duhovniškim delom od leta 1926 dalje neutrudno kazal na Božje jagnje, ki odjemlje grehe sveta. FOTO: Tatjana Splichal

Izoblikovati dobre, vnete in trdne kristjane

»Njegovo dušnopastirsko delo je bilo osredinjeno na dobro versko vzgojo mladih kristjanov, ki jo je v tistih letih spodbujalo vodstvo ljubljanske škofije. Cvetele so razne družbe po župnijah in cerkvene organizacije, med katerimi je bila zelo dejavna Katoliška akcija. Cilj tega dela je bil med mladimi izoblikovati dobre, vnete in trdne kristjane, dejavne tako v svojih župnijah kot tudi na kulturnem in političnem področju,« je izpostavil maševalec.

Petkova večerna maša pri frančiškanih na ljubljanskem Tromostovju. FOTO: Tatjana Splichal

Spoznaval tudi kulturne tokove takratne Evrope

In nadaljeval, da se je Nahtigal na ta mladinska srečanja vestno pripravljal predvsem tako, da je sam veliko študiral in spoznaval ne zgolj pastoralne pobude cerkvenega vodstva, ampak tudi kulturne tokove takratne Evrope, med katerimi se je že tedaj izrisovala nevarnost ruskega brezbožnega boljševizma, kar se je kmalu potrdilo med špansko državljansko vojno in le nekaj let zatem tudi na slovenskih tleh.

Med verniki je bilo tudi za poln avtobus romarjev iz žužemberške župnije. FOTO: Tatjana Splichal

K čemu je spodbujal mlade kristjane?

K čemu je torej spodbujal mlade kristjane? »Najprej je skrbel za njihovo duhovno rast tako, da jih je vabil k udeležbi na duhovnih vajah. Spodbujal jih je k pogostemu prejemanju svetega obhajila in k sveti spovedi. Poudarjal je, kako pomembno je biti povezan z Gospodom, če mu hočejo ostati zvesti in delovati skladno z evangeljsko resnico. Po drugi strani pa je skrbel tudi za njihovo umsko rast prek konferenc in predavanj za posamezne skupine in stanovskih govorov,« je pojasnil Sajovic.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Ljudstvo ga je rado poslušalo

Kot župnik v Šentrupertu je moral v vse bolj zapletenih (vojnih) okoliščinah po eni strani poglabljati versko življenje celotne župnije, po drugi pa kot čuječ pastir opozarjati pred nevarnostjo brezbožnega komunizma. Ljudstvo ga je rado poslušalo, kar je – tako Sajovic – motilo zlasti tiste, ki so pripravljali in pozneje izvajali revolucijo, ki ni poznala sredstev za dosego svojih ciljev: laž, ustrahovanje, ropanje, ovajanje in izdajanje, pobijanje nedolžnih, največkrat na okruten način kot svarilo drugim.

Miran Sajovic: Farani so takoj zaslutili svetništvo njihovega dušnega pastirja Franca Nahtigala. FOTO: Tatjana Splichal

Hudo mučen in umorjen

»Na šentruperški spominski plošči je zapisano kar 246 imen pobitih faranov med vojno in takoj po njej. Poročila o uboju duhovnikov na Dolenjskem so tudi v božjem služabniku prebudila zlo slutnjo o bližajoči se smrti, a je nadaljeval delo, vdan v Božjo voljo, do 17. junija 1942, ko so v župnišče vstopili oboroženi partizani in ga odvedli v njihovo taborišče, kjer je bil obsojen na smrt skupaj s kaplanom Francem Cvarom, prav tako božjim služabnikom, in Alojzom Jakošem, očetom 12 otrok. Hudo mučeni in umorjeni so bili zakopani v grobove, ki so si jih prej sami morali izkopati,« je podčrtal Sajovic.

Somaševanje je vodil salezijanski duhovnik dr. Miran Sajovic. FOTO: Tatjana Splichal

Najlepše spričevalo: spominska podobica

In dodal, da so jih šele po 9 mesecih izkopali in opravili pogrebno svečanost. Duhovnika sta poslednji počitek našla v grobnici v cerkvi na Veseli Gori v šentruperški fari. Najlepše spričevalo o mučencu Francu Nahtigalu je njegova spominska podobica ob pogrebni svečanosti, ki je bila 30. marca 1943. Na njej so napisane besede: Bil je goreč in svetniški duhovnik, ljubitelj siromakov, klicar izgubljenih in neustrašen glasnik resnice.

Jaslice pri frančiškanih na Tromostovju. FOTO: Tatjana Splichal

Farani so takoj zaslutili njegovo svetništvo

»Te besede nam izpričujejo, da so farani takoj zaslutili svetništvo njihovega dušnega pastirja. To je pravzaprav podoba preroka. Ko sem bil za duhovnega pomočnika v šentruperški fari, so se ga starejši spominjali kot mirnega človeka po značaju, bolj redkega v besedi, a ko je bilo treba povzdigniti glas, je tudi jasno govoril. Domačini so mi tudi pokazali kraj mučeništva v gozdu pod Velikim Cirnikom, kraj prvotnih grobov in fotografije trupel ob izkopu teh mučencev, ki niso za vsako oko,« je dejal Sajovic.

Fotogalerija Tatjane Splichal:

Naj vzklijejo novi plemeniti kristjani in goreči duhovniki

In poudaril, da so imeli že od prvih časov dalje kristjani v veliki časti tiste, ki so za Jezusa dali življenje. Prepričani so bili, da iz njihove krvi vznikajo novi kristjani. »Naj bo tudi danes naša prošnja, da bi iz Nahtigalovega mučeništva, iz njegove krvi in njegovih somučencev vzklili novi plemeniti in trdni kristjani in med njimi tudi predvsem goreči duhovniki, ki bi nadaljevali neutrudno kazanje na Božje jagnje tudi v razmerah našega časa,« je poudaril dr. Miran Sajovic.

Novomašni plašč Franca Nahtigala. FOTO: Tatjana Splichal

Novomašni plašč in kelih

Spomnil je, da so prvi rodovi kristjanov radi pri sebi hranili relikvije svetih mučencev, in tudi zbrane pri sinočnji maši sta z mučencem Nahtigalom povezujeta dva bogoslužna predmeta: mašni plašč rdeče barve (ki je znamenje ljubezni), ki ga je nosil Sajovic, je bil mučenčev novomašni plašč, ki so mu ga poslali sorodniki iz Amerike; v njem je maševal in ga podaril domači Župniji Žužemberk; in kelih, ki ga je Nahtigal uporabljal, ko je bil tri leta župnik v Šentrupertu.

Sklep svete maše. FOTO: Tatjana Splichal

Vero so za ceno velikih žrtev živeli v vsakdanjem življenju

»Vsi ti simboli in vse te misli naj spodbujajo tudi nas, da bomo pogumno, zavzeto živeli svojo krščansko vero, ob zgledu teh velikih mož, mučencev, ki so umrli, ki niso klonili, ki se niso uklonili javnemu mnenju in raznim pritiskom, ampak so ostali zvesti Kristusu in svoji veri in jo za ceno velikih žrtev živeli v vsakdanjem življenju,« je ob koncu pridige številne zbrane vernike še spodbudil dr. Miran Sajovic.

O družini Franca Nahtigala

Ob koncu maše je žužemberški župnik Franc Vidmar povedal še nekaj zanimivih podatkov o družini Franca Nahtigala. Njegov oče Anton se je rodil na Vrhovem v Župniji Žužemberk, mama Frančiška Jaklič pa v vasi Krvava Peč v Župniji Rob. Oba sta odšla za boljšim zaslužkom v Ameriko, v zvezno državo Kolorado. Oče je delal v rudniku in opravljal zelo težko delo. Njegov namen ni bil ostati onkraj luže, marveč zaslužiti in se vrniti v Slovenijo, v domače Vrhovo.

Med somaševalci je bil tudi župnik iz Žužemberka Franc Vidmar, ki je ob koncu maše predstavil družino pokojnega Franca Nahtigala. FOTO: Tatjana Splichal

14 otrok ...

V kraju Pueblo v Koloradu je spoznal svojo bodočo ženo Frančiško in tam sta se tudi poročila. V ZDA sta se jima rodila dva otroka, preden sta sklenila vrniti se v Slovenijo, na Vrhovo, kjer je bila na prodaj neka domačija, ki sta jo s prisluženim denarjem tudi kupila in tako zaživela družinsko življenje doma v Sloveniji. Na Vrhovem se jima je rodilo še 12 otrok, tako da je imela družina skupaj – za današnje čase nepredstavljivih – 14 otrok.

... in trije duhovni poklici

»Trije od njih so se odločili za duhovni poklic. Prva je bila Frančiška, rojena še v ZDA, ki je v Sloveniji vstopila k redovnicam Svetega Križa in tudi ohranila redovno ime s. Frančiška. Nato je k uršulinkam vstopila Tereza, ki je dobila redovno ime s. Barbara. Tretji pa je v bogoslovje vstopil in postal duhovnik Franc Nahtigal, ki je umrl mučeniške smrti v Župniji Šentrupert. Ata in mama sta bila ob njegovi smrti še živa. Mama je živela še 4 leta, ata pa 6. Oba sta zelo težko sprejela sinovo smrt, zlasti ker je bila tako nasilna. Tolažbo sta dobila v molitvi in pri obisku svete maše,« je pojasnil Vidmar.

Pesem Gregorja Čušina o Francu Nahtigalu je prebral akademik dr. Jožef Muhovič. FOTO: Tatjana Splichal

Gregor Čušin: Franc Nahtigal

Kakor vse mučence pred njim je tudi Franca Nahtigala na svojevrsten način, s pesmijo, ki jo v nadaljevanju objavljamo v celoti, predstavil Gregor Čušin. Pesem je med mašo prebral akademik dr. Jožef Muhovič.