Zaradi starožitne krščanske omike jih niso mogli ideološko osvojiti

Spomin na ubite si v srcih živih in zvestih utre pot v sedanjost. Tako ste v Sorici pred desetimi leti postavili to farno spominsko ploščo, da pričuje o katastrofi, ki je zadela vasi pod Ratitovcem po koncu vojne. Od takrat do danes ste prizadevno poizvedovali naprej in izvedeli še za druge trpine, ki so izginili. Skupaj 24 ubitih in izginulih – 24 globokih ran v družinah in domačijah. Sorica, Torka, Zabrdo, Ravne, Zgornje Danje in zlasti Spodnje Danje, od koder so odgnali vse moške. Vzeli so jih in nihče jih ni več videl. Po pričevanju domačih so jih večidel odpeljali na Škofjeloški grad.

Vaščani so bili nenehno med tnalom in nakovalom

V času vojne so bili ti vaščani nenehno med tnalom in nakovalom – med partizani in Nemci. Partizani so prihajali po hrano in jo vedno dobili, čeprav so ljudje živeli v revščini; če je niso dobili, so hrano oblastno vzeli; leta 1943 so odgnali okrog 60 glav živine, celo breje živali, tako da so spodrezali obstoj na kmetiji. Takrat so dajnarski kmetje v stiski vzeli od Nemcev nekaj pušk, vendar jih niso nikoli uporabili, čeprav so pozneje na ukaz Nemcev prihajali v stražno postojanko v Sorici.

V prizadetih vaseh so družine brez očetov in bratov obupavale v stiski

Toda vsakemu boju s partizani so se izogibali. V dogovorih med partizani in Nemci so domačini sodelovali, da bi se izognili spopadom. In res jim je uspelo, da na širšem območju soriške župnije ni bilo večjih spopadov. Za plačilo so jih po vojni komunisti obtožili izdajstva in jih umorili. V prizadetih vaseh so družine brez očetov in bratov obupavale v stiski.

Matija Ogrin: Ko se s spominom dotikamo ubitih, priznavamo njihovo človeško vrednost in obnavljamo pravičnost. Foto: Ivo Žajdela

Ob koncu leta 1945 so več kot 90 žensk in otrok izgnali v Avstrijo

Skoraj 700 let po prihodu njihovih prednikov s Tirolske so vaščani pod Ratitovcem tu živeli, se poročali v okolici in se ukoreninili, si z izjemnimi napori izborili od narave gorske pašnike in majhne njive, kjer je bilo treba znati preživeti. V zahtevnih gorskih razmerah brez moških ni bilo mogoče preživeti na kmetiji. In kot da ni bilo dovolj, da so jim ubili može, so komunisti obtožili družine ubitih, češ da so Nemci, in ob koncu leta 1945 več kot 90 žensk in otrok v velikem snegu izgnali v Avstrijo. Nekateri otroci so morali ostati doma – brez staršev, družine so bile razbite.

/Matija Ogrin je podatek povzel iz Zbornika simpozija o Filipu Terčelju 2014, Nova Gorica, 2025, str. 63. Z območja Sorice so nasilno izselili 90 oseb, od tega 28 odraslih in 62 otrok. Skupno so z območja Sorice in Davče takrat izgnali 125 ljudi, od tega 79 otrok. Niso bile samo ženske in otroci, ampak tudi starejši moški, ponekod je šlo za starejše pare, tudi starce, op. I. Ž./

Bilo je otroštvo brez očetov in bratov

Pozneje so se lahko vrnili, nekateri po več letih, na uničene, izropane domačije. Trpljenje se je nadaljevalo v povojnih letih, zlasti nad nemočnimi otroci, ki se nikoli niso mogli rešiti zmerljivk, da so njihovi domači pomočniki okupatorja, izdajalci, »belčki« ipd. Bilo je otroštvo brez očetov in bratov; – bilo je preveč boleče, preveč strašljivo in nevarno za blažilno besedo resnice. Molk je bil kamnito naličje bolečine.

Umorili so ju, ko sta šla prosit za izgnance, da bi se smeli vrniti

Groza se je še bolj ukoreninila, ko je OZNA umorila oba duhovnika, Franca Krašnjo in Filipa Terčelja 7. januarja 1946, ravno na poti, ko sta šla prosit za izgnance, da bi se smeli vrniti.

Čakajo na usmiljenje, da jih pokopljemo

Večina izginulih moških iz vasi pod Ratitovcem so iz Škofjeloškega gradu verjetno odpeljali v Škofove zavode v Šentvid, od tam pa v brezna Kočevskega roga. Njihovi izmučeni posmrtni ostanki so torej verjetno med tistimi, ki so bili ekshumirani iz brezna Macesnova gorica in so zdaj v kostnici pri Škofji Loki. Spet so tam, od koder so jih odpeljali v smrt. In čakajo na usmiljenje, da jih pokopljemo.

9. novembra 2025 je bila v Sorici spominska slovesnost ob 80. obletnici dogodkov, ki so trajno zaznamovali vasi pod Ratitovcem. Foto: Ivo Žajdela

Želimo, da bi jih država sprejela kot svoje in enakovredne

Dolgoletna želja svojcev je, da bi država Slovenija o naših pokojnih uradno povedala, da so jih umorili brez sodbe in da so nedolžni. Želimo zgolj, da bi jih država sprejela kot svoje in enakovredne ter to pokazala s tem, da jih pokoplje v Ljubljani kot narodnem središču.

Radi bi jih pokopali daleč od središča države, daleč od srca in oči domačih

Ali želimo preveč? Sedanja vladna koalicija ima očitno povsem druge namene. Zdaj, ko jim gori pod nogami, so naše mrtve zagledali kot pozitivno temo, s katero bodo preusmerili javno pozornost in ubite v nasprotju z željami sorodnikov na hitrico, morda še pred volitvami, pokopali daleč od središča države, daleč od srca in oči domačih – na Teharjah.

Spravno slovesnost v Kočevskem rogu so izrabili za veliko kuliso

S tem se ne bomo strinjali. Že prvo spravno slovesnost v Kočevskem rogu leta 1990 so komunisti izrabili za veliko kuliso, da so v ozadju te spravljive kulise izpeljali divjo privatizacijo in še marsikaj, kar nas zdaj tepe. Tudi rokohitrski in samovoljni pokop žrtev revolucije na Teharjah, če bo do tega prišlo, bo podobna kulisa za njihove namene.

Cerkev sv. Nikolaja v Sorici. Foto: Ivo Žajdela

Zakaj se torej spominjamo ubitih mož in fantov iz vasi pod Ratitovcem?

Najprej zaradi njih samih – ker je vsakemu od njih Stvarnik dal edinstveno življenje, kakršnega v vsem vesolju nikoli ni bilo ter ga ne bo in ga nihče ni imel pravice pretrgati.

Drugič, spominjamo se jih tudi zaradi nas samih. Ko se jih spominjamo, pritrdimo vrednosti njihovega življenja, pritrdimo, da so bili nedolžni ljudje. Z eno besedo, v sebi obnovimo porušeno pravičnost. Restitucija pravičnosti se mora najprej zgoditi v notranjosti človeka, da bi se lahko potem uveljavila v skupnosti – četudi v majhni skupnosti, kakor smo mi tukajle, zdajle, toda to je izredno pomembna skupnost. Ko se s spominom dotikamo ubitih, priznavamo njihovo človeško vrednost in obnavljamo pravičnost. To delamo pravzaprav namesto slovenske države.

Ubili so jih zato, ker jih niso mogli ideološko zavzeti

In tretjič, spominjamo se svojih ubitih zaradi »njihove stvari«, da tako rečemo. Kaj je bila stvar, za katero jim je šlo? Njihova stvar v vojnem času je bila ohraniti življenje, svoje in domačih, ohraniti dom ter pri tem tudi kmečko samostojnost, posest, neodvisnost. Živeli so v svojem izročilu, peli so svoje pesmi in molili po starem, kakor so bili vajeni stoletja. Imeli so svoje pregovore in pripovedke za otroke in spomine na svoje gozdarje, »golcarje«. Slovstveni zgodovinar mora grenko obžalovati, da vsa ta besedila nikoli niso bila zapisana.

Njihova arhaična dajnarska govorica je ohranjala stoletja star svet izkušenj o tem, kaj je prav, kako živeti. To je bila njihova stvar. Može in fante izpod Ratitovca so po vojni ubili zato, ker so med vojno komunistom pokazali, da so zaradi svoje starožitne krščanske omike, zaradi svoje samostojnosti nedostopni za njihova vabila in manipulacije. Niso jih mogli ideološko zavzeti.

Pogled na Sorico. Foto: Ivo Žajdela

Po tolikšni smrti in trpljenju preživelih ...

Po tolikšni smrti in trpljenju preživelih, po tolikšnem uničenju dajnarskega izročila in narečja se ozrimo k drobni, svetli priči, ki je preživela ujme časa. To je Soriška pesmarica, rokopis iz poznega 19. stoletja s pesmimi, ki so jih prepevali tu v soriški fari. Ena od Marijinih pesmi se končuje s tole kitico, ki so jo, prav verjetno, prepevali tudi možje in fantje izpod Ratitovca ob večerni Ave Mariji: Ko solnce ljubo za gora zahaja, / zvonenje častitljivo Mater obdaja. / Ko čas se približa pa v miru zaspim, / Marija, naj v tebi se zopet zbudim.

1/6