Jutri, v petek, 1. oktobra, obeležujemo Mednarodni dan ostarelih. V Sloveniji obstaja več cerkvenih domov za ostarele. Ob tej priložnosti je direktor Doma sv. Jožefa v Celju (http://www.jozef.si/) , gospod Jože Planinšek, pripravil krajše razmišljanje.

Kot je zapisal, je jutrišnji praznik le eden izmed dni v letu, v katerem se v nekakšnem konglomeratu zvrstijo številne dejavnosti, ki vključujejo ljudi, ustanove, ideologije, stvari in še kaj. Človek dobi vtis, kot da želimo enkrat na leto na hitro opraviti z vprašanjem ostarelosti in nato spet mirno nadaljevati svoje življenje. Gotovo je v takšnih namerah veliko dobrih namenov, razmišlja gospod Planinšek, ne ve pa, koliko to dejansko prispeva k h globljemu razumevanju in dojemanju problematike, ki je povezana s procesom staranja in ostarelostjo.

S staranjem smo povezani vsi. Ko nas vprašajo po številu let, vprašanje vsebuje besedo 'star'. Že v izhodišču našega življenja torej nismo mladi, temveč stari. To je bolj pomenljivo, kot se zavedamo, piše direktor celjskega Doma sv. Jožefa. Biti star ali mlad je zelo relativno občutje, ki je povezano s človekovim čutenjem, razpoloženjem, predvsem pa z zanimanjem za življenje. Zdi se, da človek doživlja starost tako, kot si to izbori ali pa zasluži. Za vse se je treba boriti, torej tudi za lepo in prijetno starost. Nič nam ni dano zastonj. Tako polni posluha za starejše z vsemi mogočimi predpisi uravnavamo njihovo življenje, s tem pa na nek način tudi bežimo od resničnega stanja.

K starejšim bi morali prihajati s spodbudo, kaj bodo oni sami storili za svoja leta, pri čemer mladi in ljudje v srednjih letih pri iskanju odgovorov na to vprašanje niso izvzeti. Vsako obdobje človekovega življenja ima svojo vrednost in ne vemo, katero je najpomembnejše. Morda človek počne najbolj pametne stvari v življenju šele takrat, ko fizično že malo ali skoraj nič več ne (z)more. Nekateri v sklepnem obdobju svojega življenja razmišljajo, drugi molijo, tretji ugotavljajo, kako so bili (nes)pametni, in vse to ni nepomembno. Za svoje življenje smo vedno odgovorni. Sodobni čas človeku ne daje dovolj primernih sugestij niti za starost niti za mladost. Premalo npr. govorimo o otrokovih dolžnostih, poznamo le otrokove pravice, otroški parlament in podobno. Vendarle vemo, da je življenje polno dolžnosti, nalog in odgovornosti in da priprave na odraslost ne moremo prepustiti le golim naključjem. Ko gre starejšim na otročje, smo pogosto polni besedičenja o naporni skrbi za starejšo populacijo, premalo pa smo osredotočeni na skrb za lastno vitalnost in osmišljanje življenja, kar je tudi poroštvo za izpolnjeno starost.

Dan starejših ali ostarelih je nastal na osnovi življenjske nepovezanosti mladih s starejšimi, pojasnjuje gospod Planinšek. Koliko imajo danes mlademu človeku povedati prav starejši? Kolikšen kapital le-ti pomenijo za čas, ki mu drastično primanjkuje vrednot in vrlin kot so potrpežljivost, odpoved, psihofizična kondicija in vztrajnost? Mnoge izmed njih posedujejo prav starejši in to je za današnji neučakani svet nekaj nepogrešljivega in nenadomestljivega. Kakor koli že, resnično moč ima tisti, ki zna potrpeti, (v)zdržati, prestati, sprejeti … To je potencial, ki ga sodobni čas najbolj potrebuje, imajo pa ga ljudje, ki bi jih mi, mlajši, radi le oskrbovali in zanje skrbeli, pa nam pogosto prav oni lahko dajo veliko več kot mi njim.

Ob dnevu starejših se porajajo pomisleki o njegovem smislu in namembnosti, še razmišlja pisec. Posebne dneve imamo za najrazličnejše skupine, samo za najbolj množične ne. Zakaj nimamo dneva ljudi srednjih let? Zdi se, kot da še posebej mislimo vedno na obrobne in marginalne skupine. In to starejša populacija ni. Življenjska doba ljudi se zaradi napredka medicinskih znanosti in boljših življenjskih pogojev podaljšuje, kar pomeni, da število t. i. starejših oseb narašča, poleg tega pa tudi nimamo jasno določene meje, kdaj človek dejansko postane star. Starejši nam imajo mnogo povedati in z njimi si lahko veliko pomagamo. Med njimi so številni prostovoljci, ki delujejo tako v različnih cerkvenih in drugih ustanovah, mnogi med njimi učinkovito in na najrazličnejše pomagajo svojih otrokom in vnukom, številni pa svoje preizkušnje in zdravstvene težave tudi vpletajo v molitve in priprošnje Bogu. Za dan starejših torej ni pravega razloga, saj imajo kar svoje leto, ki ga, ko ga sklenejo, ponovno začnejo.

Kot piše njegov direktor, v Domu sv. Jožefa v Celju dneva starejših posebej ne obeležujejo, saj prizadevanje za vsakdanje življenje z njimi sodi v njihovo temeljno poslanstvo. Mlajši se učijo od starejših in starejši od njih. O tovrstnih izkušnjah uspele interaktivne prakse se tudi pogovarjajo in se k temu medsebojno spodbujajo. Starejši potrebujejo predvsem običajno vsakdanjost, ki mora biti sestavljena iz drobnih pozornosti, dovtipov, predvsem pa sprejetosti. Pa ne le na en dan na leto, temveč do zadnjega trenutka, ki nam je vsem skupaj dan preživeti na tem svetu. In to ni lahka in preprosta naloga. Za kakovostno in dostojanstveno starost se v Domu sv. Jožefa želijo truditi tudi v prihodnje.

Besedilo povzemamo po Tiskovnem uradu SŠK.