Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Mihaela Žnidaršič: Verouk v času epidemije

Za vas piše:
Katarina Ropret
Objava: 11. 03. 2021 / 09:29
Oznake: Družba, Duhovnost
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 14.03.2021 / 14:51
Ustavi predvajanje Nalaganje
Mihaela Žnidaršič: Verouk v času epidemije

Mihaela Žnidaršič: Verouk v času epidemije

Laična katehistinja o verouku »na daljavo« in o vzgojnih izzivih v času epidemije.

Mihaela Žnidaršič. FOTO: Tatjana Splichal.


Mihaela Žnidaršič ni redovnica in ne teologinja, a že 15 let poučuje verouk v župniji Ljubljana Rakovnik. Mama in gospodinja se je pred 17 leti udeležila Katehetsko-pastoralne šole in med obvezno prakso ugotovila, da je to učiteljsko delo pravzaprav tisto, kar si je od nekdaj želela, a zaradi spleta življenjskih okoliščin do njega nikoli ni prišla.

Zdaj v njem resnično uživa, se nenehno izobražuje in odkriva vedno nove načine posredovanja vere mladim glavam in srcem; v zadnjih mesecih tudi prek spleta.

Odkrivanje prave poti

Že kot otrok si je želela postati učiteljica, a je okolje v tistem času k temu ni spodbujalo, zato je naredila Srednjo šolo za gostinstvo in turizem, smer turistični tehnik. Poročila se je in prišli so otroci: najprej sin (danes ima 23 let), nato še dvojčici (20 let), ki pa sta bili v prvih letih zelo veliko bolni, pogosto tudi v bolnišnici. Z možem sta se zato odločila, da za nekaj časa ostane doma.

Ko je čez nekaj let že iskala službo, pa je najprej njenega tasta kap, nato si je še tašča izpahnila roko. Mihaeli je postalo jasno, kje je njena služba: »Očitno je Bog hotel, da sem doma, in tu sem zdaj že 17 let.«

Mihaela pa nikoli ni bila »le« gospodinja, vedno jo je gnala tudi močna želja po novem znanju. Ker je imela občutek, da kljub verouku v osnovni in srednji šoli o veri ne ve dovolj, se je vpisala na Katehetsko-pastoralno šolo. V četrtem letniku se je s kaplanom na Rakovniku dogovorila, da prevzame verouk v 5. razredu. Od takrat je že kar nekaj generacij pospremila v zgodnjo odraslost.

Kaj lahko dosežemo v eni uri na teden

Čeprav bi marsikdo pomislil, da v eni uri na teden katehet ne more kaj dosti narediti, se z leti teh ur nabere kar nekaj. »Gradim malo po malo. Dajem naloge, a te niso bistvene. Uporabljamo učbenike, ampak ne zahtevam, da znajo definicije,« opisuje svoje delo Mihaela, ki se trudi, da verouk ne bi preveč spominjal na šolski pouk, ki ga otroci po njenih opažanjih nimajo preveč radi.

»Vedno preberemo odlomek iz Svetega pisma in poskušam jim pokazati, da to niso pravljice, pač pa zgodbe našega življenja. Moj poudarek je na pogovoru, poslušanju. Poskušam jih odpirati za sočloveka in za skupnost. Na dolgi rok to uspeva. Seveda se danes že najde otrok, ki mi mirno zabrusi v obraz, da Boga sploh ni, a meni je to vedno v izziv.«

V tem času spozna tudi njihove starše, ki se jim kot laična katehistinja lahko še bolj približa. »Ker sama živim družinsko življenje, vem, da so starši predšolskih, šolskih otrok v najbolj obremenjenem obdobju svojega življenja. S pogovorom jim želim pokazati, da jih razumem in sprejemam v njihovi situaciji.«


Katehistinja Mihaela in sestra Ivanka hrepenita po »svojih veroukarjih«. FOTO: Tatjana Splichal.

Verouk na daljavo ali doma

V času korone je komunikacija tako s starši kot z veroučenci prišla še bolj do izraza. Na Rakovniku deluje šest katehetov in večina se jih je odločila, da verouk začnejo izvajati prek Zooma. Mihaeli so pri spoznavanju novih tehnoloških orodij pomagali njeni otroci, udeležila pa se je tudi izobraževanja, ki ga je v ta namen organiziral Slovenski katehetski urad.

»Res jih moram pohvaliti, veliko stvari nam je dostopnih prek njih, tudi gradiva nam pošiljajo, če jih želimo uporabljati,« pove Mihaela, ki je že nekaj let tudi v organizacijskem odboru Skupnosti katehistinj in katehetov ljubljanske nadškofije in spodbuja vse katehete, ki tega še niso storili, da izkoristijo ponujene možnosti pri SKU.

Otroci so se hitro prilagodili na nove razmere in radi prihajajo k verouku na daljavo, opaža Mihaela. »Ko narediš vzdušje, vsakega pozdraviš, malo pohecaš, se odprejo. Prek Zooma vstopam v njihov dom: eden nam pokaže svojega zajčka, drugi mačko, tretji kužka.«

Dejstvo je, da smo se v tem času v veroučno delo morali bolj vključiti tudi starši. »Seveda je prav, da je prva kateheza v družini,« pove katehistinja, »a mnogi starši za to niso dovolj opremljeni in moramo se vprašati, kaj smo naredili, da starše na tem področju opolnomočimo.«

In še njen nasvet, kaj storiti, da bi naši otroci postali verni. »Molite za dar vere. Veste, koliko ljudi ima dar vere, ker so jim ga izprosile babice! Ni pa na nas, da vemo, kdaj se bo to zgodilo.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (11/2021).

Preberite še:
- Komentar: Lepo se obnašaj!
- Komentar: Verska vzgoja
- Znam sam!
- Jezusova pisma (križev pot za otroke)

Kupi v trgovini

Izpostavljeno
Nilski dragulj
Proza
19,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh