Letošnja Nobelova nagrada za mir nas opozarja, da so otroci v Indiji še vedno nepredstavljivo zapostavljeni, je v pogovoru za avstrijsko katoliško agencijo Kathpress poudaril salezijanski pater Salibindla Balashowry, ki skupaj z rojakom in letošnjim Nobelovim nagrajencem za mir Kailashem Satyarthiem sodi med vodilne indijske borce za pravice otrok. Čeprav so na indijski podcelini leta 1992 ratificirali Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, njene vsebine v tej milijonski državi ne udejanjajo. »Indija sicer doživlja opazno gospodarsko rast, toda številne najosnovnejše potrebe otrok niso zadovoljene. Že več let na tem področju ni nikakršnega napredka, kajti otroci so na političnih programih vedno na zadnjem mestu«, pojasnjuje redovnik in sociolog.

Balashowry v milijonskem mestu Vijayawada v zvezni državi Andra Pradeš na jugovzhodu Indije vodi Don Boscov program, salezijanski red pa po vsej Indiji oskrbuje široko mrežo oskrbe otrok z ulice. Njihov socialni program med drugim obsega 100 zasilnih nočišč. 117 otroških domov, 233 pouličnih izobraževalnih središč, 63 izobraževalnih središč in telefonsko pomoč otrokom, pri čemer nihče ne upošteva otrokovega družbenega položaja, kastne ali verske pripadnosti.

Zapostavljanje otrok ima v Indiji veliko obrazov, v ozadju pa je v večini primerov revščina. »Zelo razširjena sta družinsko nasilje in zloraba. 40 % vseh indijskih otrok je podhranjenih, številni morajo z delom v človeka nevrednih pogojih prispevati v družinski proračun. Posebej zapostavljene so deklice, ki jih zaradi spola pogosto splavijo, jih zgodaj poročijo ali pa jih ne pošljejo v šole«, pojasnjuje Rajarapu, izvedenec za travmatično delo in zgodnjeotroški razvoj.

Izjemno težaven je tudi položaj invalidnih otrok in otrok z nepravilnostmi v razvoju, mladostnikov z vedenjskimi motnjami in otrok s podeželja, ki v iskanju dela pristanejo v velemestih: »Ti padejo naravnost v naročje organiziranega kriminala, trgovine z ljudmi in aidsa. 80 % izmed njih je odvisnikov od droge«, pove Rajarapu. Zadnje čase je med otroci na cesti opaziti vse več deklic, zaradi česar se povečuje problem trgovine z ljudmi – dekleta namreč prodajajo kot hišno pomoč ali prostitutke.

Don Bosco v program v Vijaywadi v celi Indiji upravlja edino nezdravstveno središče za otroke z ulice, ki so odvisni od droge. Od leta 1988 so z ulic in železniških postaj rešili že 64.000 otrok, 27.000 so jih uspeli znova uspešno vključiti v družbo. Pri delu sodelujejo s policijo, drugimi nevladnimi organizacijami in projektnimi partnerji. Škoda zaradi težkih življenjskih izkušenj je izredno velika, proces rehabilitacije pa zelo dolgotrajen, poudarja Rajarapu: »Pri mnogih otrocih se kasneje razvijejo osebnostne motnje, pomanjkanje samozavesti in občutka lastne vrednosti, za zdravljenje pa je potrebno ogromno časa in strokovne pomoči.«

Salezijanci si zato v Indiji prizadevajo za preventivo in za konkretno udejanjanje otrokovih pravic. Že 150 vasi okoli mesta Vijayawada sodi v »Mrežo varnosti otrok« (Child safety net), ki je nastala na pobudo salezijancev. Ta med drugim vključuje sistem prijave nasilja nad otroci, v konkretnih primerih pa nudi psihološko, zdravstveno in pravno pomoč. V zvezni državi Andra Pradeš so doslej v 300 vaseh uredili »otroške parlamente«, v katerih otroci med 6. in 18. letom v prisotnosti odraslega spremljevalca razpravljajo o svojih opažanjih in težavah.

Novost v Indiji predstavlja tudi »otroku prijazno« (child-friendly) potrdilo, za katerega si salezijanci zelo prizadevajo. »Po določenih merilih preverjamo, ali šole ustrezajo potrebam otrok«, pojasnjuje Rajarapu. S pomočjo vprašalnika izvejo, ali so otroci deležni toplega kuhanega kosila, ali je pitna voda čista, ali imajo otroci v primeru težav možnost pritožbe in ali v šoli izvajajo telesno kaznovanje. »Odločilno je tudi, ali imajo ločene sanitarne prostore za dečke in deklice, kajti kjer tega ni, dekleta pogosto nočejo hoditi v šolo.«

Indija nujno potrebuje spremembo odnosa do otrok, je prepričan p. Balashowry. »Nobelova nagrada nas mora prebuditi. Vsak razvoj, ki se omejuje le na gospodarske dosežke, ni celosten in zato tudi ni zdrav. Resničen razvoj bo v Indiji takrat, ko se bo dogajal v danes obrobnih družbenih okoljih. To bi otrokom omogočilo doživljanje »resničnega otroštva« - z upoštevanjem njihovih pravic in potrebe po življenju, zdravju, izobraževanju, naklonjenosti in ljubezni«, je v pogovoru pojasnil indijski duhovnik.

Vir: Kathpress
Foto: splet / Wikipedia