Duhovnik se zaveda, da je grešnik, a če gre k Jezusu Kristusu, če išče Gospoda v molitvi, je dober duhovnik. Smo maziljeni od Svetega Duha, in ko se duhovnik oddalji od Jezusa Kristusa, lahko zamegli maziljenje. Če se oddalji od Jezusa Kristusa, mora to nadomestiti s posvetnimi držami. Tako imamo: duhovnika poslovneža, duhovnika podjetnika … A duhovnik, ki časti Jezusa Kristusa, duhovnik, ki govori z Jezusom Kristusom, duhovnik, ki išče Jezusa Kristusa in se pusti iskati Jezusu Kristusu – to je središče našega življenja. Če tega ni, izgubimo vse. In kaj bomo dali ljudem? Lepo je najti duhovnike, za katere ljudje čutijo, da imajo odnos z Jezusom Kristusom! To je naša zmaga! 

Sprašujem se: Kaj daje okus duhovnikovemu življenju? Duhovnik se ne pohujšuje nad slabostmi, ki pretresajo človeško dušo: zaveda se, da je tudi on ozdravljen od greha; daleč je od hladnosti in strogosti in tudi daleč od površinskosti življenja. Z oljem upanja in tolažbe postane bližnji vsakemu, s pozornostjo deli z drugimi zapuščenost in trpljenje. Nima dnevnega urnika, ki bi ga moral braniti, ampak vsako jutro izroči Gospodu svoj čas ter se pusti srečati ljudem. Duhovnik ni birokrat ali anonimni funkcionar. Ve, da je ljubezen vse. Ne išče zemeljskih zagotovil in častnih nazivov. Skrivnost duhovnika je v odnosu z Jezusom. Odnos z Njim ga varuje. Prijateljstvo z Gospodom je tisto, ki ga vodi, da sprejme vsakdanjo stvarnost z zaupanjem nekoga, ki veruje, da kar je nemogoče človeku, ni nemogoče Bogu. Duhovnik je s svojimi omejitvami nekdo, ki gre do konca: v konkretnih okoliščinah, v katere sta ga postavila življenje in služba, se daruje zastonj, s ponižnostjo in veseljem. Tudi kadar se tega nihče ne zaveda. Tudi kadar sluti, da se mu s človeškega vidika ne bo nihče dovolj zahvalil za brezmejno darovanje. A on ve, da drugače ne bi mogel storiti. Je človek velike noči, zato je človek veselja.

Duhovniško veselje je veselje, ki je nepokvarljivo. Duhovniki smo pri posvečenju maziljeni do kosti in naše veselje, ki izvira od znotraj, je odmev tega maziljenja. Gospod je obljubil, da tega veselja nihče ne bo mogel vzeti. Lahko sicer zaspi ali se zaduši zaradi greha in skrbi, a v globini ostane nedotaknjeno in se vedno lahko obnovi.

Duhovniško veselje se pretaka samo takrat, ko je pastir sredi svoje črede. Duhovniško veselje je veselje v zvestobi Cerkvi. Tu je ključ za njegovo rodovitnost.

Tisti, ki je poklican, ve, da v tem svetu obstaja čisto in popolno veselje. To je veselje, da si vzet iz ljudstva, ki ga ljubiš, in si k njemu poslan kot podeljevalec Jezusovih darov in tolažbe. Duhovnik se zaveda, da je Jezus edini dobri pastir, ki je poln globokega sočutja do vseh. Duhovnik je zaradi svojega poslanstva ponižen in skromen in hvaležen, da po njem Gospod skrbi za vse ljudi.