FOTO: Vatican Media

Evropski parlament je minuli četrtek razglasil letošnjega dobitnika nagrade Saharova: tokrat je priznanje za svobodo misli namenil demokratični beloruski opoziciji, ki se »pogumno, vzdržljivo in odločno bori proti veliko močnejšemu nasprotniku«.

Med tremi finalisti pa so bili poleg nagrajenca še okoljski aktivisti Guapinol iz Hondurasa in kaldejsko-katoliški nadškof v iraškem Mosulu, Najeeb Moussa Michaeel. 65-letni iraški pater dominikanec je nadškofovski položaj v mestu, ki je veljalo za zadnjo utrdbo samooklicane Islamske države v Iraku, prevzel v začetku lanskega leta.

Nadškof Michaeel je zaslovel po svojih prizadevanjih za pomoč pri evakuaciji kristjanov, sirskih in kaldejskih, ko so pripadniki Islamske države leta 2014 zasedli Mosul. Med islamističnim preganjanjem je bil v veliko pomoč razseljenim osebam iz Mosula in s planote Ninive. Obenem je poskrbel za zaščito več kot 800 starodavnih zgodovinskih rokopisov iz obdobja med 13. in 19. stoletjem, ki so bili pozneje digitalizirani in razstavljeni v Franciji in Italiji. Ti rokopisi predstavljajo pomembno duhovno in kulturno dediščino celotnega človeštva. Pogovor z mosulskim nadškofom je objavil spletni portal The European Post.

1. Bili ste med finalisti za nagrado Saharova 2020, najpomembnejše odličje, ki ga Evropski parlament podeljuje borcem za človekove pravice. Ali se Vam zdi, da je Evropa v zadostni meri priznala trpljenje preganjanih kristjanov na Bližnjem vzhodu, ali je glede tega vprašanja med nasilno islamistično prevlado preveč molčala?

Menim, da se je Evropska zveza zavedala preganjanja, ki so ga bili deležni kristjani v Iraku, Siriji, Egiptu, pa tudi v Libanonu, kjer so bile krščanske vasi prav tako tarče napadov islamskih skrajnežev.

Toda zdi se mi, da je bilo to zavedanje izredno težko ubesediti. Charles Peguy, priljubljeni francoski katoliški pisec, nas spominja, da »moramo videti to, kar vidimo«, in torej opisovati trpljenje, ki ga vidimo, četudi to zamaje naše analitične mreže, naša geopolitična prepričanja, našo politično korektnost.

Evropska zveza nedvomno zaostaja za evropskimi narodi, ki so se pogumno mobilizirali, da bi izrazili svojo solidarnost s kristjani na Bližnjem vzhodu na splošno, posebej pa s kristjani v Iraku. Na terenu, v begunskih taboriščih, v naših škofijah, sredi planote Ninive in v iraškem Kurdistanu še danes vidimo na tisoče prostovoljcev, ki prihajajo iz Evrope, da bi izrazili svojo naklonjenost in bližino razseljenim osebam in beguncem. Izkusili smo resnično solidarnost, ki je bila zares zgledna.

Prepričan sem tudi, da moje imenovanje med finaliste za nagrado Saharova ne pomeni priznanja meni osebno. Gre za priznanje in dokaz tega zavedanja. Rad bi, da bi to trajalo še dolgo. Mezopotamija in Irak morata znova postati središči civilizacije, ki svoje sadove ponuja celotnemu svetu. In kristjani bodo glavni igralci v tem preporodu.

2. Kakšna je prihodnost kristjanov na Bližnjem vzhodu? Ali obstaja kakšna možnost, da se bodo lahko vrnili na svoje domove? Na kakšen način jim lahko pri tem pomaga Evropa?

Gre za več različnih izzivov. Prvi je izziv korenin. Danes se mednarodna skupnost premalo zaveda nevarnosti, če na Vzhodu nenadoma ne bi bilo več kristjanov. Velik del naše poklicanosti je v tem, da smo sol zemlje sredi opustošenja in napetosti. Kaj se bo zgodilo, če odidemo?

Nekateri se že vračajo, ker ugotavljajo, da Zahod ni izgubljeni paradiž, da ne ponuja radosti »babilonskih visečih vrtov«, ki so jim bile obljubljene. Vračajo se tudi zato, ker so duhovno in kulturno usmerjeni proti Vzhodu in je na njihovi poti istovetnosti vrnitev v deželo očetov pogosto ena izmed stopenj njihove rasti ali preporoda.

Kaj storiti, da bi lahko nadaljevali svojo poklicanost na Bližnjem vzhodu? Tri stvari: molite, gradite, opozarjajte. Prizadevati si moramo za varnost, kulturno in telesno varnost naših skupnosti, da bodo lahko vedno bolje razumele pomen svoje navzočnosti v domovini. Ne smemo biti kristjani, v katerih biva strah, temveč ljudje, ki se zavedamo svojega poslanstva: pričevanja Jezusa Kristusa. Za sodobni svet to pomeni nasprotje, vendar je takšen nauk prvih kristjanov. Sredi stisk in nevarnosti, bolj pričujemo, več molimo, varnejši smo. Kajti na koncu naša varnost ni od sveta, temveč za svet, prihaja pa večinoma od zgoraj.

To ne pomeni, naj ne naredimo vsega, da bi zaščitili svoj konkreten položaj. Prepričan sem, da je treba v luči tega podpirati, spodbujati in zagovarjati naše zdravo in svobodno sodelovanje z Združenimi državami. In končno, upam, da se Evropa zaveda nevarnosti pojava različnih ideologij, ki so lahko izredno škodljive, in da se bo nanje pravočasno odzvala.


FOTO: Vatican Media

3. Kaj bi svetovali Evropi glede odziva na terorizem in islamsko skrajništvo? Ali vidite kakršno koli nevarnost v migracijski politiki odprtih vrat?

Moj prvi nauk je nauk vere. Islamizem zapolni vrzel, praznino. Na Vzhodu na Evropo pogosto gledamo z zavistnimi očmi. Toda ohranili smo naravne vrednote: obrambo in spodbujanje družine, živo vero, ponos na svojo istovetnost in svoje korenine. Vse te stvari, kot vidim, v Evropi počasi izginjajo. V Evropskem parlamentu sem dejal: »Bolj se bojim za Evropo kot za Irak.« Tu ste na nek način izgubili vse; ne spoštujete pomena svojih zakladov, svojih kultur, svoje civilizacije. In včasih dajete prostor salafističnim in skrajniškim gibanjem, ki postopoma vsiljujejo svoje ideologije tistim okoli sebe in tako postanejo nosilci sovraštva in izkazovanja nespoštovanja do držav, ki so jih sprejele.

To mora biti prvi pristop. Drugič pa bi človek moral biti kratkoviden, da ne bi opazil, kako naivna je Evropa glede terorizma in nenadzorovanih priseljevanj. Kot človek in kristjan verjamem v bližnjega in se znam vanj vživeti. V meni bodo vedno našli brata, ki jih ljubi. Zaljubljen pa sem tudi v evropske kulture: v meni bodo vedno našle prijatelja, ki jim bo svetoval. Vsi ti ljudje pa ne pridejo sem z namenom, da bi ljubili ali da bi služili državi, ki jih bo sprejela. Če ne boste nadzirali ubežnikov in se ne borili proti tistim, ki zavračajo vrednote vaše države in človekove pravice, tistim, ki vam vsiljujejo svoje zakone, boste izgubili svoj način življenja, svojo kulturo, svoj mir. Za katoličane naivnost ni zastonjska ljubezen, previdnost pa je. Nujno je treba imeti oko za ljubezen, biti previden, in na ta način ste povabljeni, da gledate na migracije.

Kar se tiče terorizma, če ga ne boste odpravili z zakonom in odločnostjo, boste vi in vaši otroci izpostavljeni nevarnosti, da boste morali pred nekom poklekniti.

4. Ali vas skrbi, da se bodo morali kristjani soočiti s preganjanjem tudi na Zahodu?

Saj so preganjani, že dolgo časa. (...) Evropa postaja bolehen otrok sodobnega sveta, ker se oddaljuje od vere ter svojih kulturnih in verskih korenin. Z enako močjo, kot se odmika od Cerkve in njene dediščine, se spogleduje s skrajništvom najslabše vrste, s površnimi ali individualističnimi ideologijami, ki so v nasprotju s tistimi, ki so jo zgradili. To vse, ki imajo radi Evropo, neizmerno žalosti. To bolečino lahko odpravimo le z izobraževanjem in kulturo, z znanjem in odpravo lažne vizije sekularizma, ki ne sme postati orodje za nasprotovanje Bogu in duhovnim vrednotam.

Sekularizem je razlikovanje med Bogom in državo, ne pa nasprotovanje. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega!«, je rekel naš Gospod Jezus Kristus (Mr 12, 13-17).

Bati se moramo lažnih bogov, zasužnjevalcev, nasilja in meča, ne smemo pa se odvračati od Boga ljubezni in miru. Kristjani po vsem svetu preživljajo resnične preizkušnje, vedno imamo nove mučence, zaradi skrajništva boga orožja in nasilja. Žal imamo tudi mučence, ki jih mori ta ista ideologija in iste skrajniške skupine. Po vsej Evropi ljudje umirajo zaradi širjenja islamske ideologije. Umor očeta Hamela in številnih drugih nedolžnih žrtev v Evropi bi morali spodbuditi naše zavedanje in previdnost. Žal se to še ni zgodilo. Evropa, zbudi se!