Enajsta maša bo v petek, 7. februarja 2025, ob 19. uri za uspeh beatifikacije božje služabnice, učiteljice Marice Nartnik. Somaševanje bo vodil Damijan Bajec, župnik iz njene rojstne župnije Tolmin. Iz župnije Semič, kjer je Marica delovala in umrla mučeniške smrti, pa bodo pri maši sodelovali župnik Luka Zidanšek in združeni pevski zbori semiške župnije.

V neposrednem prenosu

Bogoslužje bodo vsi, ki se maše ne bodo udeležili v živo, lahko spremljali v neposrednem prenosu na YouTube kanalu župnije in po Gold TV. Tudi tokratno svetniško kandidatko pa bo, enako kot že vse prejšnje, s pesmijo ob koncu predstavil Gregor Čušin (zadnji dve pesmi je prebral akademik dr. Jožef Muhovič), zbrane pa bo uvodoma nagovorila Romana Bider iz pobude Vseposvojitev.

Šolanje pri uršulinkah

Kot je pred leti zapisal pokojni p. Metod Benedik, se je Marica Nartnik, doma v Kozarščah pri Tolminu, rodila leta 1905. Ko je desetletje pozneje te kraje zajel vihar soške fronte, je morala njena družina zapustiti domačijo in se naseliti v Praprotnici pri Mirni. Marico so poslali v Ljubljano, kjer je pri uršulinkah naredila meščansko šolo in dva letnika učiteljišča.

Z le najnujnejšim zapustili dom

Bila je prva od petih otrok v družini Andreja Nartnika in Marije, rojene Rutar. Oče, invalidsko upokojeni carinik, je dodaten zaslužek ustvarjal s krojaštvom in tega poklica priučil tudi ženo gospodinjo, ki se je kot dekle izučila za kuharico v Trstu. Sprva je družina živela v Ušniku, 24. maja 1915 pa v naglici zapustila dom z le najnujnejšim in tri leta živela v okolici Polhovega Gradca.

V razredu več kot 100 otrok

Marica je učiteljišče zaključila v Sarajevu, kamor se je vrnila po letu dni poučevanja v Ljubljani in imela tam v zahtevnih razmerah v razredu več kot 100 otrok. Po vrnitvi v Slovenijo se je selila od Hinj pri Žužemberku do Ribnice in Loškega Potoka, dokler je niso – na njeno željo – poslali v Rožni Dol pri Semiču, kjer je bila nato sedem let upraviteljica šole.

Pomagala pri verouku

Čez čas je k sebi vzela tudi starše in sestro. Pomagala je pri verouku in zlasti pri pripravi na prejem prvega svetega obhajila. Bila je zelo dejavna v spodbujanju verskega življenja v okolju, za podružnično cerkev sv. Marije Magdalene oskrbela križev pot in sokrajane spodbujala k molitvi. Otroke, ki jih je učila, je posvetila Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Učiteljica z vsem srcem

Bila je učiteljica z vsem srcem. Pridružila se je članicam Katoliške akcije za učiteljice in se za veliko noč 1939 v Rimu udeležila kongresa Katoliške akcije za dekleta. Zlasti se je posvečala delu z bolnimi in ubogimi, ki jih je obiskovala in tolažila, pa tudi z otroki, ki so služili kot pastirčki, saj so bili pogosto brez enega ali obeh staršev.

Zeliščarica in organizatorka romanj

Znana je bila tudi kot zeliščarica, ki je okoliške prebivalce oskrbovala z zdravilnimi čaji, vaščane pa obiskovala tudi v bolnišnici in redno prenašala tudi stvari svojcev v Ljubljano. Bolnikom je tudi brala, vaščane pa spodbujala h kupovanju slovenskih knjig. Organizirala je romanja, tudi na Brezje. Ni prenašala nenujnega nedeljskega dela, večkrat so se kršitelji zato skrivali pred njo.

Zbirala in svarila dekleta

Drugo leto italijanske okupacije pa je prineslo težko ozračje tudi v Belo krajino. Marica je zbirala dekleta, jih spodbujala k dostojnemu vedenju in jih svarila, naj se ne družijo z italijanskimi vojaki. Pa tudi vojakov se ni ustrašila in jim je večkrat pogumno zabrusila, naj pustijo slovenska dekleta pri miru.

Pomoč za učitelje begunce

Učila se je tujih jezikov in za učence sestavljala kvize, rebuse in križanke, ki jih je objavljala v Mladiki, Vrtcu in Naši zvezdi. Zbirala je izdatno pomoč za učitelje begunce iz Gorenjske in Štajerske. Do prihoda druge učiteljice je sama poučevala tudi do 80 učencev v dveh izmenah, je sredi lanskega decembra, ob obletnici njenega rojstva (18. decembra 1905), zapisal Boris Grabrijan.

»Če bi bilo treba, dam rada življenje«

Junija 1942 je v Semiču pomagala pripravljati otroke na prejem prvega obhajila. Že sicer je bila »na piki« komunistov, zdaj pa se je nevarnost zanjo še potencirala, na kar jo je opozoril tudi duhovnik katehet, vendar pa mu je odločno odvrnila, da je pripravljena na vse, »če bi bilo treba, pa dam rada tudi svoje življenje«.

Vera ji je bila vse

Po svečanosti prvega obhajila in slavnostnem kosilu so pozno na kresni zvečer ponjo prišli oboroženi partizani, češ da je osumljena, a se je uprla njihovi zahtevi, naj gre z njimi v »štab«, zato so jo prijeli, odnesli in zasliševali. Iz zapisnika je razvidno, da je na vprašanje, zakaj se je vselej borila proti komunizmu, odgovorila: »Zato, ker ni na verski podlagi. Meni je vera vse.« Zapisnik je tudi podpisala.

»Če smo kdaj pokopavali svetnico, jo pokopavamo danes«

Še isti dan, 25. junija 1942, so jo okrutno mučili in blizu Vrčic, na Kleču, na poti proti Mirni gori ustrelili. Šele tri četrt leta pozneje, 1. aprila 1943, so njene zemeljske ostanke izkopali, prepeljali v Semič in tam pokopali. Takratni ministrant je pozneje navedel župnikove besede ob Maričinem pogrebu: »Če smo kdaj na tem pokopališču pokopavali svetnico, jo pokopavamo danes.«

Brez dokazov o protipartizanskem delovanju

Prav tako je župnik p. Rajner Erklavec razkril, da mu je še zadnji dan na poti v Semič dejala: »Že zdaj molim za tiste, ki me bodo umorili.« Mučenka Marica Nartnik je bila zelo verna in vpeta v delo Cerkve, komunizem ni bil njena ideologija, vendar pa o njenem protipartizanskem delovanju nikdar ni bilo nobenega dokaza.

Odlična katoličanka

Ob njeni smrti je župnik iz Semiča, kot je TUKAJ zapisala Alenka Meglič, izjavil: »Veliko je delala in se žrtvovala. Tako je spremenila ta del fare, da ga komaj še poznam.« Mnenja treh katehetov njene šole o njej: »Bila je odlična katoličanka.« »Na prvi pogled je bila visoka, skoraj odbijajoča. A kdor jo je pobliže spoznal, ve, da je bila vzorno dekle.«

Pobožna, a v družbi zabavna

In: »Bila je stoodstotno odkritosrčna. Kjer je videla napako, jo je ožigosala, prilično ali neprilično.« Gospodinja iz vasi je pripovedovala: »Žene in dekleta nas je navdušila za romanje na Brezje. Tako lepih in veselih ur še nisem doživela kot takrat. Gospodična je znala vse ob pravem času: moliti in se potem tudi pošteno nasmejati.« Druga pa: »Bila je pobožna, a v družbi tako zabavna in kratkočasna.«