Slovenci od nekdaj radi hodimo na božje poti. Že naši predniki so vedeli, »da človek ne more vedno čepeti za pečjo, niti dremati pod domačim krovom«, in da si je Bog »v svoji neskončni modrosti izvolil posamezne kraje, kjer posebno želi, da bi se mu dajala čast, kjer posebno radodarno deli svoje milosti,« je pred 120 leti v uvodu knjižice V Kelmorajn zapisal takratni stolni kanonik v Ljubljani Andrej Karlin. Človek se na božji poti laže otrese vsakdanjih skrbi, se v zaupanju nasloni na Boga in Marijo ter iskreno pogleda v svoje srce.

V naši državi in zamejstvu je množica cerkva, ki so posvečene Božji Materi Mariji. Pred letošnjim praznikom Marijinega vnebovzetja smo poromali k sedmim: k po eni iz vsake škofije in k eni v zamejstvo. Pri večini od njih smo vsaj kratek del poti opravili peš.

Da bo romanje obrodilo sad in se bomo domov vrnili potolaženi in prerojeni, se moramo nanj odpraviti s pravim namenom: »Le boljši zrak, lepši razgled, kratkočasno razve...