Zapri
Iskanje

Na rob praznine in nazaj v življenje

Za vas piše:
Katja Cingerle
Objava: 30. 06. 2017 / 12:44
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 2 minuti
Nazadnje Posodobljeno: 30.01.2018 / 17:36
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Na rob praznine in nazaj v življenje

Caroline Valentiny je v knjigi Pot na rob praznine opisala svoj boj z depresijo in anoreksijo.
Ni sramotno pasti, je ugotovila Caroline Valentiny in v knjigi Pot na rob praznine opisala svoj boj z depresijo in anoreksijo. Svojo zgodbo je posvetila »vsem, ki se izgubljajo v noči duševne ječe, in tistim, ki jim pomagajo odpreti okno, da bi v njihova življenja posvetila svetloba«.

Njena pripoved se začne oktobra 1991, ko je bila stara sedemnajst let in so se začeli napadi panike, o katerih takrat ni vedela ničesar. V knjigi opisuje svet obsesivno-kompulzivne motnje, samopoškodovanja, anoreksije, bulimije, napadov panike, tesnobnega doživljanja resničnosti ter deljenega dojemanja sveta in sebe.

Svoje pričevanje konča maja 2009, ob čemer je zapisala: »Pot prerojenja je bila dolga. Vsakodnevno marljivo delo, brez razodetij, brez čudežev. Prenašati dolge ure, oklepati se z nohti, ne da bi kaj vedela, oči upirati v notranjost lobanje, oropane. V tisti noči, v iluziji praznine, je treba najti podporo, ki zdrži, medtem ko se vse drugo razgrajuje, nenehno, vsako sekundo. Pred to norostjo notranjega razkroja, neskončnega požiranja, se je treba okleniti trdnega sijaja, tudi če se izmika, tudi če drgeta, takoj ko se mu približamo, tudi če ga dvomi pogoltnejo in navkljub neskončni razdalji, ki ločuje od vsega. Ni pomembno, ali je ta podpora tisoče milje stran ali na dvorišču, treba je zajeziti razdejanje.«

V Kanadi je našla kraj, kjer se je čutila razumljeno, slišano, kjer je bila lahko to, kar je. Zdaj je učiteljica angleščine, diplomirala je tudi iz psihologije.

Na koncu knjige je objavljen pogovor med Caroline Valentiny in Gabrielom Ringletom, ki je nastal decembra 2014. V spremni besedi slednji bralce posvari, da bodo ob branju pretresljive izpovedi Caroline Valentiny vstopili v njeno rano. »Z njo boste trpeli, hudo vam bo zanjo. Hudo vam bo tudi zaradi vas samih. Jokali boste. Morda boste vsaj v duhu tudi kričali. Na srečo pa se vam bo sem in tja na ustnice prikradel tudi nasmešek. Predvsem pa vam zagotavljam, da se boste, kljub plahosti, ki jo boste okusili pred srca zastorom, ob koncu pripovedi počutili bolj žive.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh