V prihodnjem letu sebomo spraševali, kaj moramo storiti, da bo Cerkev bolj kot občestvo. Tolikoljudi, ki trpijo zaradi stresa vsakdanjega življenja, išče duhovno tolažbo,žeja jih po notranjem miru. Kaj lahko storimo, da bi Cerkev s svojim življenjemomogočala, da bodo izviri evangelija postali vidni in bodo ljudje pri njihlahko pogasili svojo žejo?

Radi bi videli, da bi seudejanjila podoba Cerkve, ki jo je brat Roger opisal z naslednjimi besedami:»Ko Cerkev neutrudno posluša, tolaži in ozdravlja, postane to, kar je takrat,ko najbolj sije: občestvo ljubezni, sočutja, tolažbe, jasen odsev vstalegaKristusa. Nikoli oddaljena, nikoli v defenzivi, osvobojena strogosti, lahkoširi ponižno zaupanje vere naravnost v naša srca.«

Mar ni čas za nadaljnje korake sprave med razdeljenimikristjani, da bi Cerkev lahko vedno bolj postajala tak kraj sprejema inobčestva? Kristjani, ki živijo spravo, so lahko jasen Gospodov glas v današnjemsvetu, ki potrebuje zaupanje, da bi se pripravil na prihodnost pravičnosti inmiru.

Sedaj smo v nevarnosti,da bi se ustavili zgolj pri strpnosti. Ampak Kristus nas želi združiti v enemtelesu.

Rad bi našel prave besede,da bi vprašal kristjane različnih Cerkva: mar ni čas, ko bi morali imeti pogum,da se vsi skupaj postavimo pod isto streho, brez da čakamo, da bodo vseteološke formulacije povsem usklajene?

Mar ni mogoče izrazitinaše edinosti v Kristusu (ki ni razdeljen) ob zavedanju, da nas razlike, kiostajajo pri izražanju vere, ne ločujejo? Vedno bodo obstajale razlike:nekatere bodo povsem običajna tema pogovorov, druge pa so lahko celoobogatitev.

S kristjani drugihveroizpovedi storimo skupaj vse, kar je mogoče storiti skupaj; ničesar pa nestorimo brez da bi upoštevali drug drugega.

Da bi to pospešili,imamo na voljo dve poti. Prva: v preprosti molitvi, v kateri se skupaj obračamok živemu Bogu. Druga: da se združimo v služenju najrevnejšim. Tako bomoresnično oznanjevali evangelij skupaj!

Ko se postavimo pod istostreho, nas ne bi smelo biti strah, da bo resnica evangelija morda oslabela.Lahko zaupamo Svetemu Duhu. Ne združujemo se, da bi bili močnejši, ampak da bibili zvesti Kristusu, skromni in ponižni v srcu. Od njega se učimo, da resnicasama pride na dan preko ponižnosti.

Mar nam papež Frančišekne kaže poti naprej, ko navaja, da je za vse nas prioriteta oznanjevanjebožjega usmiljenja z našimi življenji? Nikar ne zamudimo trenutka, ki se nam pobožji milosti kaže, da bi izrazili vidno občestvo vseh, ki ljubijoKristusa.

O iskanju načinov, kakobi to občestvo okrog Kristusa naredili vidnejše, boste premišljevali jutri,pogovarjali pa se boste tudi o Jezusovih besedah: »Kjer sta dva ali trijezbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.«

Prizadevanje za vidnejšeobčestvo ter tako postajati bolj sposobni za ustvarjanje nove solidarnosti medljudmi, bo tudi cilj našega romanja zaupanja v prihodnjem letu. Kako se bonadaljevalo?

V letu 2013 smo poslušali mlade iz Azije, v prihodnjemletu, 2014, pa bomo prisluhnili mladim v Ameriki. Naše romanje bo aprila inmaja imelo postaje v Teksasu in Mehiki, oktobra pa na Karibih, kjer bomopripravili srečanja v Dominikanski Republiki, na Haitiju, v Portoriku in naKubi.