Nagovor kardinala dr. Franca Rodeta v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja ob prvem obisku v Sloveniji


1) Ko sem po dobrih dveh letih zopet med vami, se najprej s srcem in mislijo obračam k Očetu luči, ki od njega prihaja vsak dober dar: Hvala Ti, Oče, za lepa in viharna leta, ko sem imel čast služiti tvojemu ljudstvu pod Triglavom. Hvala Ti za zadnji dve leti, ko se je področje mojega delovanja in odgovornosti razširilo po vsem svetu, v prid tistim, ki hočejo na poseben način posnemati Tvojega Sina in biti priče njegove ljubezni predvsem do ubogih in zapuščenih.

Danes se s hvaležnostjo spominjam tudi pokojnega papeža Janeza Pavla II., ki mi je izkazal veliko zaupanje, ko me je poklical med svoje najožje sodelavce v rimski kuriji. Hkrati pa mi je v veliko veselje, da pred vami, bratje in sestre, izrečem globoko hvaležnost svetemu očetu Benediktu XVI. ki me je pred dvema mesecema imenoval za kardinala svete rimske Cerkve.

Te časti, ki so jo slovenski verniki, pa ne samo oni, dolgo pričakovali, ne jemljem v prvi vrsti kot izraz naklonjenosti meni osebno, temveč kot priznanje slovenskemu narodu in Cerkvi na Slovenskem, ki je v XX. stoletju dala toliko junaških dokazov zvestobe Bogu in Apostolskemu sedežu.

Ta čast je priznanje tudi Vam, pastirji Božje črede, vašim duhovnikom in redovnikom, vsemu Božjemu ljudstvu. Tako ste to tudi razumeli, ko ste z globokim zadoščenjem izražali svoje veselje ob prvem konzistoriju Benedikta XVI. Ta je ob tem slovesnem dogodku novim kardinalom na srce položil Jezusove besede: »Kdor hoče biti velik med vami, naj bo kakor strežnik, in kdor hoče biti prvi, naj bo služabnik vseh« (Mr 10,43–44). »Razpoznavno znamenje pravega cerkvenega dostojanstvenika«, je poudaril papež, »je popolna pripravljenost služiti drugim.« Škrlat, ki ga odslej nosim, je simbol Kristusove ljubezni do Cerkve, simbol goreče ljubezni, ki naj se izraža v mojem življenju.

Hvala Vam, spoštovani gospod nadškof Uran, za vabilo na današnje srečanje s slovenskimi verniki. Hvala predsedniku Slovenske škofovske konference, nadškofu Krambergerju in vsem drugim škofom, ki ste se udeležili tega veselega praznovanja. Hvala vam, predragi duhovniki, redovniki in redovnice za vašo gorečo molitev. Hvala spoštovanim predstavnikom političnega in kulturnega življenja; predstavnikom pravoslavne Cerkve in evangeličanske cerkvene skupnosti ter muslimanske Umme.

Zahvaljujem se tudi slovenskim televizijskim in radijskim postajam, ki omogočajo, da se lahko tega srečanja udeležujejo tudi tisti, ki ne morejo biti navzoči v danes premajhni ljubljanski stolnici.

2) Dragi bratje in sestre! Ni mi potrebno poudarjati, kako globoko sem povezan z dogajanjem v Cerkvi na Slovenskem in sploh z duhovno zgodovino slovenskega naroda. Vse, kar se dogaja na področju duha, vse, kar pomeni rast v plemenitosti in dobroti, vse, kar se lahko imenuje resnični kulturni napredek, pa tudi pozitivne spremembe na gospodarskem področju, krepitev demokracije, sprostitev medijskega prostora, skratka, vsak korak naprej v smeri kvalitete življenja – vse to mi je močno pri srcu in sem tega vesel. Kot me, če sem iskren, navdaja z žalostjo in sveto jezo vse, kar temu nasprotuje.

Predvsem pa mi gre za utrditev in širitev vere v slovenskem narodu. To je moja največja skrb in najbolj goreča želja: »Da se«, kot piše apostol Pavel, »utrdite v notranjem človeku. Naj Kristus po veri prebiva v vaših srcih, da bi tako ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni mogli z vsemi svetimi doumeti, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti« (Ef 3,17–19).

O, da bi Bog močno zasvetil v vseh slovenskih srcih, da bi v njih žarelo spoznanje Božjega veličastva, ki je na obrazu Jezusa Kristusa (prim. 2 Kor 4,9). Da bi Oče slehernega notranje pritegnil k spoznanju resnice; da bi mu osvobodil voljo in razsvetlil razum, da bi mogel odgovoriti na Božji klic, da bi mu dal nov pogled, globlji in jasnejši. Pogled vere.

Da bi mogli razumeti to, kar je v veri najlepše: osebno srečanje z Jezusom Kristusom. In bi mogli reči s svetim Pavlom: »Živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame dal sam sebe« (Gal 2,20).

Kakšna polnost življenja, kakšna notranja gotovost, ko lahko rečeš z Apostolom: »Vem, komu sem veroval« (2 Tim 1,12). Ko lahko rečemo: »Verovali smo v ljubezen Boga, ki nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,1).

Ta vera nas rešuje osamljenosti, ker nas pridružuje množici bratov in sester, prav tako poklicanih v sveto občestvo z Bogom, ki se imenuje Cerkev.

Ta vera nas povezuje v zgodovinski neprekinjenosti z davnimi predniki, s prejšnjimi slovenskimi rodovi, kar daje težo in globino življenju, hkrati pa nas rešuje tesnobe in utesnjenosti sedanjega trenutka, ko nas usmerja v prihodnost, v nebesa, kjer je naša domovina, »od koder tudi pričakujemo odrešenika, gospoda Jezusa Kristusa. Ta bo«, nadaljuje apostol Pavel, »z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše borno telo, tako, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu« (Flp 3,20–21).

Ta vera pa ni samo pričakovanje, kajti »odslej smo že Božji otroci« (1Jn 3,2); »Že smo prešli iz smrti v življenje« (1Jn 5,24).

Ta vera, ki je bistveni del naše istovetnosti od leta 745 dalje, je luč in radost naših src in daje smisel našemu življenju in smrti. Brez te vere kot narod nimamo prihodnosti. Vera pa se nujno izraža v ljubezni (prim. Gal 5,6). Kot pravi sveti Jakob: »Vera brez dobrih del je mrtva« (Jk 2,17).

Sveti oče Benedikt XVI. v svoji prvi okrožnici pravi: »Ljubezen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo. Tudi Cerkev kot občestvo mora uresničevati ljubezen« (št. 20). Izkazovati ljubezen kakorkoli trpečim spada k bistvu Cerkve prav tako kakor obhajanje zakramentov in oznanjevanje evangelija. (prim št. 22). »Ljubeče služenje je njen bistven izraz, ki se mu Cerkev ne more odpovedati« (št. 25).

3) To vero, ki je naša največja svetinja, živimo odslej skupaj z drugimi evropskimi narodi, v ozračju prevladujočih idej evropske civilizacije. Ta v sebi goji vrsto vrednot kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakopravnost, solidarnost itd., pa žal tudi vrsto miselnih tokov, ki našo civilizacijo v resnici spodjedajo in so lahko usodni za prihodnost naše celine in najprej za bolj izpostavljene narode, kot je slovenski. Naj se ustavim samo ob Nietzschejevi ugotovitvi iz leta 1888: »Že davno ne zbiramo, ampak razsipamo kapital naših prednikov«.

Dejansko živimo od zaslug preteklih generacij, pa zanje ne najdemo dobre besede: zaničujemo jih in nenehno obrekujemo. Mar s tem ne uničujemo temeljev svojega bivanja?

Pred leti – bilo je v zlati dobi socializma – so bili na Bledu filmski ustvarjalci iz Mongolije, skupaj z nekim Američanom. Le-ta pripoveduje: »Bilo je čudovito. Sedeli smo na gradu in gledali na lesketajočo se jezersko gladino daleč spodaj pod nami. Neka žena se je ob veličastnem pogledu na jezero, otok, cerkvico in Alpe v ozadje domislila mongolskega pregovora, ki pravi, da je vsakomur le nekajkrat v življenju dano piti iz zlatega keliha. 'Tale je eden takih trenutkov, ta dežela je prekrasna'. Za trenutek se je zamislila nato pa vprašala: 'Zakaj je torej tukaj tako visok odstotek samomorov? Kaj je narobe?'« (Michael Benson, Sobotna priloga, 19. 7. 2003).

Kaj je torej narobe, da je med nami 10.000 zasvojenih z mamili, da vsako leto cesta vzame nekaj sto življenj, še več pa jih uničijo ginekološke klinike, da je število rojstev od leta 1981, ko smo jih našteli 30.000, v zadnjih letih padlo pod 17.000? Kaj je narobe, da nas je Slovencev vsake dve leti 2.400 manj? To sicer ni samo naš problem, to je problem celotne Evrope, ki ni več sposobna zagotoviti svoje prihodnosti, še več, ki nima več volje do prihodnosti. V otroku, ki je prihodnost, vidi grožnjo za sedanje ugodje; otrok ni več upanje, ampak omejevanje. Kot da bi ne imeli več prave življenjske moči.

Kaj storiti? Najprej moramo spremeniti temeljno občutje bivanja kot nujnosti in zabave iz dolgočasja in preiti v občutje, da je življenje zastonjski dar Stvarnika, svoboda in naloga. »Sem, in bom, in zato sem več od pozabljanja, neizmerno več od zanikanja, neskončno več od niča« (Edvard Kocbek, Molitev).

Če vem, da me je Bog v svoji suvereni svobodi poklical v bivanje, da je moj izvor v čisti Božji darežljivosti, potem lahko občutim bivanje kot radost in dar in me lahko navdaja neprestano veselo čudenje nad neverjetnim, osupljivim dejstvom: Jaz sem.

Iz tega občutja življenja kot dar in svoboda, življenja kot nekaj temeljno dobrega, izvira želja po podarjanju življenja. Želja po preseganju mišljenja, ki se zapira pred življenjem in se izčrpava v nezrelem, neodgovornem, površnem, banalnem in naposled obsesivnem in morečem pojmovanju spolnosti, kot ga ponujajo reklame, filmi in rumeni tisk.

»Živite v Duhu in nikar ne strezite poželenju mesa« (Gal 5,16) smo slišali v drugem berilu. Vrnimo silam, ki porajajo življenje, veličino in dostojanstvo, kot jim ga je podelil Stvarnik.

Tu bi nagovoril predvsem starše. O čem sanjajo vaši otroci? Mar ne o ljubezni, ki se razdaja, o brezmejni pripravljenosti na žrtvovanje, o dobroti, ki ne šteje? Otrok sanja o velikodušnosti, plemenitosti, svetosti svojih staršev. Ne razočarajte svojih otrok! Ni bolj zahtevnega, kot so sanje otrok o svojih starših. Če pomislite na to, boste spoznali, da vas otroci kličejo k svetosti.
Vse to nas navaja k eni od temeljnih moralnih prvin, kjer naj bi se izražala slovenska in evropska istovetnost: priznavanje in obramba zakonske zveze, kot skupnosti med moškim in žensko in zanikanje vsakega poskusa, da bi ta naravni zakon pravno izenačili z drugimi oblikami skupnosti. Monogamni zakon kot osnovna struktura družine ima svoj izvor v svetopisemskem pojmovanju odnosov med moškim in žensko. Ravno to pojmovanje je dalo Evropi njen poseben obraz, njeno plemenito človeškost, saj je terjalo zvestobo in odpoved, kar pa ni šlo brez naporov in trpljenja. Evropa ne bi bila več to, kar je, če bi ta osnovna celica njene zgradbe izginila ali bi bila bistveno spremenjena.

Druga moralna prvina, ki sodi k istovetnosti Evrope je brezpogojno spoštovanje človekovega dostojanstva in njegovih pravic. Teh pravic ne ustvarja državni zakon. Človekovo dostojanstvo ni odvisno od politične odločitve, ampak ima svoj izvor v Stvarniku. Samo Bog lahko utemeljuje vrednote, ki so nedotakljive. Šele to je prava garancija naše svobode in veličine: v dejstvu, da smo ustvarjeni po Božji podobi.

Tretja moralna prvina, ki sodi k evropski istovetnosti je poseben odnos do vere, se pravi, spoštovanje tega, kar je za drugega sveto, sveto v najvišjem pomenu besede – spoštovanje Boga. Tu je temelj vsake kulture. To spoštovanje imamo pravico pričakovati tudi od tistih, ki nimajo vere. V družbi, kjer tega spoštovanja ni, se je izgubilo nekaj bistvenega.

In tu smo pred specifičnim slovenskim in evropskim problemom. Pri nas bo obsojen vsak, kdor sramoti judovsko vero in njena izročila, vsak, kdor bi žalil Koran ali Preroka. Ko pa gre za Kristusa in za to, kar je sveto kristjanom, se izgovarjajo na svobodo izražanja, če ne celo na umetnost. V tem je nekaj patološkega. Odpiramo se drugim, občudujemo in hvalimo druge kulture, sebe in svoje duhovno bogastvo pa preziramo. V svoji preteklosti iščemo to, kar je bilo narobe, nismo pa sposobni videti, kar je veliko in čisto.

Če bomo hoteli preživeti, bomo morali – kritično in ponižno – sprejeti sami sebe, svojo kulturo in svoje vrednote ter jim ostati zvesti.

Naj nas pri tem navdihuje Duh resnice, ki ga je Jezus obljubil svoji Cerkvi, in naj prenovi obličje slovenske zemlje.