Nagovor mariborskega nadškofa in metropolita, msgr. dr. Franca Krambergerja ob posvetitvi mariborskega pomožnega škofa dr. Petra Štumpfa

Ekscelenca, prevzvišeni gospod apostolski nuncij v Sloveniji, sobratje v škofovski, duhovniški in redovniški službi; spoštovani predstavniki in zastopniki državne ali republiške in domače mestne ali občinske oblasti; predstavniki znanstvenih, kulturnih in drugih družbenih ustanov; predstavniki drugih Cerkva in verskih skupnosti; dragi starši našega novega pomožnega škofa, sestri z družinama, sorodniki, znanci in rojaki iz beltinske župnije, dragi bratje in sestre.

Drugi vatikanski cerkveni zbor (1962–1965) v odloku O pastirski službi škofov pravi: Pri vodstvu škofij naj bo blagor Božjega ljudstva vedno najvišje načelo. In da bo za ta blagor dobro poskrbljeno, naj se neredko postavijo pomožni škofje, ker krajevni škof ne more sam opravljati vseh škofovskih opravil še posebej, če je škofija obsežna in je število prebivalcev veliko (prim. Š 25). Krajevni škof naj se ne brani prositi pristojno oblast za enega, po potrebi tudi za več pomožnih škofov (prim. Š 26). V duhu koncilskega odloka sem prosil svetega očeta Benedikta XVI., potem ko je imenoval nova škofa v Celju in Murski Soboti, naj za mariborsko nadškofijo imenuje tudi novega pomožnega škofa. Vesel in hvaležen sem, da je bila prošnja tako hitro uslišana.

Naš novi pomožni škof, msgr. dr. Peter Štumpf se je rodil pred 44 leti v Beltincih, v župniji, ki je dala Cerkvi na Slovenskem 64 duhovnikov, 60 redovnic, 7 redovnih bratov in 4 diplomirane teologinje. Kako primerno je, da je to število duhovnih poklicev kronano s škofovskim posvečenjem.

V škofovsko služenje Cerkvi stopa iz salezijanske redovne družbe s karizmo in izkušnjo sv. Janeza Boska, pa tudi z odličnim poznavanjem svetniškega duhovnika Jožefa Klekla starejšega, ki so ga mnogi poznavalci imenovali prekmurski Slomšek, velikan Prekmurja, ali velikan slovenske krajine. Sv. Janez Bosko, blaženi škof Slomšek in Jožef Klekl – kako lepi vzori za našega novega pomožnega škofa!

Na pot škofovskega poslanstva se podaja z geslom: »S Teboj, mati Marija«. Upravičeno, saj ga je Marija reševala in varovala že od rojstva, ko je šlo v tistih usodnih urah za njegovo življenje ali smrt. Tudi pozneje je bila misel na Marijo Pomočnico v družini in njegovi mladosti stalno živa in pričujoča. Ni čudno, da je svojo duhovniško in redovniško pot začel pri Mariji Pomočnici na Rakovniku in po čudnem naključju ga je papež Benedikt XVI. prav na god Marije Pomočnice (24. maja) letos imenoval za mariborskega pomožnega škofa.

Po 26. letih salezijanskega redovnega življenja in samo po 16. letih duhovništva danes sprejema škofovsko posvetitev. Pred 16 leti (29. 6. 1990) sem ga imel čast posvetiti v duhovnika v tej stolni cerkvi, danes pa imam še večjo čast, saj ga posvečujem v škofa. Škof Peter sodi med najmlajše škofe na svetu in je najmlajši med slovenskimi škofi.

Koncilski in pokoncilski dokumenti potrjujejo nauk Cerkve, da so škofje, ki jih je postavil Sveti Duh, nasledniki apostolov, da nadaljujejo delo Kristusa, večnega in velikega duhovnika. On je dal apostolom in njihovim naslednikom zapoved in oblast učiti vse narode, ljudi posvečevati z resnico, jih voditi in jim služiti.

Škofje so zaradi polnosti duhovništva in po Svetem Duhu, ki jim je bil dan ob posvetitvi, postali pravi, verodostojni ali avtentični učitelji vere, veliki duhovniki, pastirji in voditelji (prim. Š 2).

V moči zakramentalne posvetitve postanejo škofje člani vesoljnega škofovskega zbora, med seboj povezani v edinosti z rimskim škofom, Petrovim naslednikom, Kristusovim namestnikom in kot taki skrbijo za svojo krajevno in tudi vesoljno Cerkev (prim. Š 6). Zato sv. Ciprijan in drugi apostolski očetje upravičeno pravijo: »Kjer je škof, tam je Cerkev«.

Škofje morajo oznanjati Kristusov evangelij. Oznanjevanje zavzema med glavnimi nalogami škofov prvo mesto (prim. Š 12). Tej nalogi sledi posvečevanje ljudi. Škof je vzet izmed ljudi in je postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga, da daruje dari in daritve, skratka da posvečuje (prim. Š 15). Tretja služba pa je vodstvena ali pastirska. Škofje naj bodo med verniki tisti, ki strežejo kot dobri pastirji, ki poznajo svoje ovce in ovce poznajo tudi njih (prim. Š 16). Biti škof pomeni služiti Bogu, Cerkvi in narodu.

V prvem berilu današnjega bogoslužja smo slišali, kako je Bog v preroško službo poklical Jeremijo (Jer 1, 4–9). »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil« (Jer 1, 5). Božji načrti niso od včeraj ali danes, marveč od vekomaj. Pred Bogom ne vzdrži noben pomislek ali izgovor, češ: »Mlad sem še, ne znam govoriti« (prim. Jer 1,6). Bog je preroku Jeremiji naročil: »Le pojdi, kamor koli te pošljem! Govori, kar koli ti ukažem! Nikar se ne boj, saj sem jaz s teboj« (prim. Jer 1, 7–8). Te besede sicer veljajo preroku, a ob današnjem dogajanju v naši stolnici v njih spoznamo tudi poslanstvo škofa. Bog kliče, izbira, postavlja in posvečuje. Tudi danes ponavlja: »Ne boj se, jaz sem s teboj«. Kakšno zagotovilo našemu novemu pomožnemu škofu!

V drugem berilu nas je nagovoril apostol Pavel s svojim pismom Timoteju (2 Tim 1, 6–14). Svojega nekdanjega učenca, pozneje najožjega sodelavca, ki ga je postavil za škofa v Efezu, spodbuja, naj razplameni milostni dar, ki ga je prejel po polaganju njegovih rok (prim. 2 Tim 1, 6). »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1, 7). Kot glasnik, apostol in učitelj (2 Tim 1, 12) opominja Timoteja kot soškofa, naj neustrašno oznanja evangelij in naj pričuje za našega Gospoda (2 Tim 1, 8). Življenjsko pričevanje je vedno najbolje overovljeno oznanjevanje, četudi vodi v trpljenje ali na križ. Tudi v tem odlomku Božje besede spoznavamo vsebino škofovske posvetitve.

Danes je sprejem službe škofa zahtevno in pogumno dejanje, saj pomeni postaviti se pred velike izzive, delati za blagor vseh ljudi, Cerkve in naroda. Biti škof pomeni biti glas tistih, ki ne morejo, ne smejo ali celo nočejo govoriti, pa četudi se zaradi tega glasu dviga prah v sami Cerkvi, v družbi, v medijskih hišah, šolah, univerzah in v parlamentih. Tudi danes velja Božje zagotovilo: »Ne boj se! Jaz sem s teboj!« Prav zaradi tega zagotovila človek sprejme poslanstvo škofa kljub svoji nemoči, nepopolnosti, slabosti in človeški omejenosti.

Ko razmišljam o škofovem poslanstvu, se spominjam besed sedanjega papeža Benedikta XVI., ki jih je še kot kardinal Ratzinger zapisal v svoji knjigi Sol zemlje: »Danes veliko govorimo o preroškem poslanstvu Cerkve. Morda nekoliko pretiravamo, vendar je res, da se Cerkev ne more kar preprosto strinjati z javnim mnenjem. Opozarjati mora na zablode in nevarnosti časa. Apelirati mora na vest mogočnih in izobraženih, kakor tudi na vest tistih, ki živijo lahkomiselno in se ne menijo za stiske časa. Sveto pismo in cerkveni očetje z ostrino obsojajo pastirje, se pravi škofe, ki so »slepi čuvaji ali nemi psi«, če pustijo, da se širi strup (prim. Iz 56, 20) … Škof, ki gleda samo na to, da se izogne nevšečnostim in si zakriva oči pred konfliktnimi situacijami, je zame grozljiva vizija.« Da, škof mora biti beseda, živa beseda v svoji škofiji, beseda resnice in pravice, beseda ljubezni v krajevni Cerkvi in narodu.

Evangelist Janez (Jn 21, 15–17) slikovito opisuje povelikonočno srečanje med Kristusom in Petrom. Jezus ga je trikrat vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kot tile?« in Peter mu je trikrat odgovoril: »Da, Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim, ti veš, da te imam rad.« Njun dialog se tudi danes skrivnostno uresničuje. Kristus vprašuje po Cerkvi, po posvečevalcu, in kandidat odgovarja – bolj s srcem kakor z usti. Osemkrat bomo slišali besedo privolitve: »hočem«, devetič pa: »hočem, z Božjo pomočjo«. So dela, ki jih je mogoče opraviti samo z Božjo močjo. Šele ko je Peter izpovedal svojo ljubezen, mu je Kristus rekel: »Hodi za menoj«!

V moči teh pogumnih odgovorov te sedaj, dragi sobrat, naš novi pomožni škof Peter vabim – pridi, da bova skupaj orala eno brazdo na veliki Božji njivi. Pristopi, da bova obdelovala eno, Slomškovo vrsto v Božjem vinogradu, v Cerkvi na Slovenskem. Vabim te, da z današnjo posvetitvijo stopiš med nas slovenske škofe in si z nami: Kristusov učenec, njegova priča, oznanjevalec evangelija, posvečevalec ljudi, dobri pastir in služabnik! Amen.