Pozdravljam vse zbrane, posebej predstavnike državnih oblasti, diplomatskega zbora z dekanom apostolskim nuncijem msgr. Santosom Abrilom v Castellom, predstavnike verskih skupnosti; poseben pozdrav velja sodelujočim glasbenikom in pevcem, bogoslužnim sodelavcem in vsem vam, ki ste se zbrali pri slovesnem bogoslužju v ljubljanski stolnici ob obletnici slovenske samostojnosti.

Štirinajst let je minilo od tistega veselega dne, ko smo razglasili in proslavili našo samostojno državo, 1.300 let od začetka naše narodne samobitnosti in okrog 1.800 let od izpričane navzočnosti krščanstva na naših tleh.

Štirje emonski škofje, ki držijo temelje te mogočne kupole, predstavljajo duhovno osnovo, ki je dajala življenjski sok že prebivalcem rimske Emone. Preseljevanja narodov so sicer skoraj uničila to pradavno krščansko središče, popolnoma pa ni izginilo. Povezalo se je z novo evangelizacijo, ki je sredi 8. stoletja znova oznanila Kristusa in veselo oznanilo odrešenja in življenja. Iz Ogleja in Salzburga so prihajali misijonarji. Ohranjali so, kar je bilo zdravega in dobrega v ljudstvu, ki se je naselilo v širšem slovenskem prostoru. Cerkve in znamenja po naših krajih so znak zraščenosti ljudi in zemlje, tako da je kardinal Etchegaray ob bežnem obisku pri nas, pred tridesetimi leti, vzkliknil: »Tukaj je krščanstvo zraščeno z zemljo!«

Res nismo imeli gradov in velikih mest, imeli pa smo male vaške in trške skupnosti, ki so omogočile oblikovanje posameznikov in velikih družin, kot zagotovilo naše prihodnosti. V središču teh naselij je bila cerkev, ki je skozi stoletja predstavljala »drugi dom«, kjer so se ljudje zbirali, ne samo k molitvi in bogoslužju, ampak tudi k osveščanju za umno gospodarjenje, kulturno in vzgojno-izobraževalno dejavnost, medsebojno pomoč in za ohranjanje maternega jezika. Tukaj se je oblikovala narodova samozavest in odpornost za premagovanje vsega hudega. Slovenski človek je gradil svojo kulturo predvsem z molitvijo, delom in pesmijo.

Tako je bilo skozi stoletja, tako je bilo tudi tistega lepega večera, 25. junija 1991, ko se je s Kongresnega trga v Ljubljani širila pesem in radost. Zdelo se je, da sanjamo. Že naslednji dan pa se je pesem spremenila v strah. Spominjam se, kako je nekaj dni pred tem, član predsedstva Slovenije Ivan Oman, napovedal: »Armada bo napadla«. Takrat nisem verjel, a bilo je res. Vendar pa je narod enodušno reagiral. Imeli smo sposobne ljudi na pravem mestu. Prebudila pa se je še neka sila, ki je morda že nekoliko opešala: moč molitve. Spominjam se, kako so prišli ljudje in predlagali verigo molitve, ki je potem potekala vse dni vojaškega spopada. V našo samostojnost in neodvisnost je torej vtkana tudi molitev.

Cerkev - skupnost Jezusovih učencev, želi tudi danes in v prihodnje tvorno sodelovati v duhovni in moralni prenovi človeka in naroda. To je njeno bistveno poslanstvo. Pokojni papež Janez Pavel II. nam je ob svojem obisku pri nas zagotovil: »Ne bojte se Kristusa, ne bojte se Cerkve!« Novi papež Benedikt XVI. pa je ob slovesnem nastopu svoje službe zagotovil: »Kristus vam noče nič vzeti, hoče vam vse podariti!«

Božja Beseda 13. navadne nedelje, ki se začenja že nocoj, osvetljuje nekatere pomembne postavke skupnega bivanja.

Gostoljubje do Božjega moža - preroka Elizeja je nagrajeno z rodovitnostjo, z novim življenjem.

Sprejem Jezusa v naše življenje pomeni, postaviti ga na prvo mesto. Vse drugo je namreč minljivo: starši in otroci, bogastvo in celo lastno življenje, vse bo propadlo. Kdor pa izgubi življenje zaradi Jezusa in z njim, ga bo ohranil za večno življenje. Celo kozarec hladne vode, ki ga damo nekomu, zaradi Jezusa, ker v njem prepoznamo svojega brata, bo bogato poplačan. Kaj šele, če z Njim umiramo. Potem bomo z njim živeli. Kajti od mrtvih vstali Kristus več ne umrje, smrt nad njim več ne gospoduje.

Tudi pri tej sveti evharistiji se znova izvrši skrivnostna povezava: jaz mu podarim svojo smrt, svoje umiranje, on pa mi bo dal svoje Življenje, svoje vstajenje, svojo večnost. Tako se ne bomo bali umirati za sočloveka, za družino, za domovino, za človeško skupnost. In to je zagotovilo medsebojnih odnosov, kjer bo spet človek človeku človek.



Your excellencies in the Republic of Slovenia, dear ladies and gentlemen!

Thank you for your coming to the euharist celebration in occasion of our anniversary of indipendence of Slovenia.

Christianity has had an extraordinarily important role in the history of our people and in its developing process. Its spiritual power has penetrated all pores of our common life. An external sign of it are numerous churches and symbols of Christianity all around our country.

Today despite this tradition, we are experiencing a crisis of spiritual and moral values which takes different forms of escaping from life, especially in suicides, drugs and a demographic crisis. We are aware of the fact that the man of today needs spirit much more than material goods. In this area the Church wants to cooperate actively and together with other local churches and religious comunities in Europe contribute its part in building common European home and coexistence among all people.

When I thank you for Your responsible work in diplomatic profession I call upon all of you God's blessing.