Predragi bratje in sestre, ti naši sinovi, ki so vaši sorodniki ali prijatelji, bodo zdaj posvečeni za mašnike, zato premislimo, kako veliko službo bodo sprejeli v Cerkvi.

Ni dvoma, da je vse sveto Božje ljudstvo kraljevo duhovništvo v Kristusu. Vendar je sam naš veliki duhovnik Jezus Kristus izbral nekaj učencev, ki so v Cerkvi v njegovem imenu za ljudi javno opravljali duhovniško službo. Njega je poslal Oče, on sam pa je poslal v svet apostole, da bi po njih in po škofih, njihovih naslednikih, neprenehoma opravljal svojo službo učitelja, duhovnika in pastirja. Duhovniki so sodelavci škofovskega zbora; v duhovniški službi so s škofom združeni in poklicani za službo Božjemu ljudstvu.

Ti naši bratje bodo zdaj po treznem premisleku posvečeni v mašnike, da bodo služili Kristusu učitelju, duhovniku in pastirju. Po tej službi se namreč njegovo telo, ki je Cerkev, gradi in raste v Božje ljudstvo in Božje svetišče.

Postali bodo podobni Kristusu, velikemu in večnemu duhovniku, pridruženi bodo duhovništvu škofov, posvečeni bodo za prave duhovnike nove zaveze, da bodo oznanjali evangelij, vodili Božje ljudstvo in obhajali Božjo službo, zlasti pri Gospodovi daritvi.

Vi, predragi sinovi, ki boste posvečeni v mašnike, pa kar najbolje opravljate sveto učiteljsko službo po vzoru Kristusa, učitelja. Božjo besedo, ki ste jo sami z veseljem sprejeli, vsem oznanjujte. Premišljujte Gospodovo postavo; glejte, da boste verovali, kar boste brali; učili, kar boste verovali, živeli, kar boste učili.

Vaš nauk naj bo torej Božjemu ljudstvu hrana, vaše zgledno življenje bo vernikom vir veselja, da boste z besedo in zgledom gradili hišo, ki je Božja Cerkev.

Prav tako boste opravljali službo posvečenja v Kristusu. Duhovno daritev vernikov boste dopolnjevali s svojo službo in združevali s Kristusovo daritvijo, ki jo boste v svetih skrivnostih na oltarju nekrvavo darovali. Umevajte torej, kar delate; ravnajte se po tem, kar opravljate. Ker boste obhajali skrivnost Gospodove smrti in njegovega vstajenja, si prizadevajte, da boste v sebi zatirali vsako grešno nagnjenje ter hodili po poti novega življenja.

S krstom boste ljudi pridruževali Božjemu ljudstvu, v zakramentu svete pokore boste v imenu Kristusa in Cerkve odpuščali grehe, s svetim maziljenjem boste krepčali bolnike, opravljali boste svete obrede, v dnevnih molitvah boste darovali hvalo, zahvalo in prošnje ne samo za Božje ljudstvo, ampak za ves svet. Pri vseh teh opravilih pomnite, da ste vzeti izmed ljudi in postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. Službo Kristusa duhovnika zato opravljate vedno veseli, s pravo ljubeznijo, in ne iščite sebe, ampak to, kar je Kristusovega.

Na praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla boste prejeli zakrament duhovniškega posvečenja. Božja Beseda nam predstavlja poslanstvo apostolov.

V prvem berilu spremljamo sv. Petra, ki ga je kralja Herod vrgel v ječo, da bi ga o primernem času postavil pred sodišče, ker je to ugajalo ljudem.

Cerkev pa je zanj neprenehoma molila. V zadnjem trenutku Bog poseže vmes. Gospodov angel ga izpelje iz ječe in vseh nevarnosti. Šele ko je bil na varnem, se je zavedel: »Zdaj vem, da je res! Gospod je poslal svojega angela in me rešil iz Herodove roke in pred vsemi nakanami judovskega ljudstva« (Apd 12, 11).

V drugem berilu Pavel zelo jasno vidi zaključek svojega dela, kot da gre za športno tekmovanje: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4, 7). Nagrado za uspešno tekmovanje daje Gospod, pravični sodnik.

Kaj vse je apostol doživel v svoji oznanjevalni službi: kot da je šel v levje žrelo. Vendar Gospod je pomagal, da je oznanjevanje dopolnil in so ga slišali vsi narodi (prim. 2 Tim 4, 17).

V evangeliju smo slišali, da je celotno naše poslanstvo odvisno od odgovora na vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16, 15). Dokler gradimo samo na tem, kar so drugi rekli o Kristusu, smo polovičarski. Če pa si upamo reči s Petrom: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« (Mt 16, 16), potem nam je dano zagotovilo: »Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev in vrata podzemlja je ne bodo premagala. Dal ti bom ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano v nebesih; in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano v nebesih.« (Mt 16, 16-19).




foto: T.P.

Dragi sinovi!

Danes boste vstopili v to konkretno Cerkev. Sestavljena je iz ljudi, slabotnih ljudi. Vendar imamo zagotovilo trdnosti, če bomo zaupali v moč in modrost, v Jezusa Kristusa. Z njim bomo bojevali boj vere. Različne vezi in ječe nas čakajo, vendar zaupamo, da bo Cerkev za nas neprenehoma k Bogu molila.

Po besedah papeža Benedikta XVI. rimskim duhovnikom 13. maja letos, duhovnik globoko zaživi svojo identiteto, ko se odloča, da ne bo ničesar postavil na mesto Kristusove ljubezni in da bo naredil iz Njega središče svojega življenja. Poklicani smo, - je dejal sveti oče - »da se vedno znova vračamo h korenini svojega duhovništva. Ta korenina pa je samo ena: Gospod Jezus Kristus.« Ko vstopamo v isto mišljenje, ki je v Kristusu, ko vstopamo v njegovo Srce, še posebno pri evharistični daritvi, doživljamo klic, da bi tudi sredi dneva ostali v tako tesnem odnosu z Njim ter nadaljevali dialog z evharističnim Jezusom. Notranja povezanost s Kristusom je naša »pastirska prednost«, zato je lahko naše duhovništvo poslanstvo »amoris officium«, kakor pravi sv. Avguštin, služenje dobrega pastirja, ki daje življenje za svoje ovce.

Iz Kristusove ljubezni se lahko naučimo ljubezni do Cerkve, saj je On prvi »vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5, 25). Papež Benedikt XVI. je rimske duhovnike spomnil, da se pokorščina Kristusu konkretno uresničuje v pokorščini Cerkvi, ki pa za duhovnika v vsakdanji praksi pomeni najprej pokorščina škofu. Dogodki, ki smo jih doživeli v letošnjem aprilu s slovesom papeža Janeza Pavla II. in izvolitvijo Benedikta XVI., so nam vtisnili v srce posebno ljubezen do Kristusovega namestnika, ki v ljubezni predseduje občestvu škofov in vsemu Božjemu ljudstvu. V edinosti z vrhovnim pastirjem Cerkve in s krajevnim škofom Petrov odgovor Kristusu postaja tudi duhovnikov odgovor: »Da, Gospod, ti vse veš, ti veš da te imam rad« (Jn 21, 16).