FOTO: Arhiv revije Mavrica.


Življenja največkrat rešujejo hitre noge. A tek ni enotna disciplina. Nekatere živali lahko tečejo izjemno hitro, a le na kratke proge, druge pa nekoliko zmerneje, a ure in kilometre dolgo. Na hitrost vpliva tudi dolžina nog, velikost in ustroj telesa.

V tem prispevku predstavljamo rekorderje v različnih hitrostnih disciplinah.

Šprinterji

Šprinterji stavijo predvsem na svojo eksplozivno moč. Veliko hitrost lahko dosežejo v zelo kratkem času, a zaradi izčrpanosti tudi hitro odnehajo. Najslovitejši šprinter na kopnem je gepard. Svojega hitrega in vzdržljivega plena ne bi mogel izčrpati z zasledovanjem, tako kot počno npr. volkovi, zato ga mora presenetiti in nato hitro uloviti.

V samo treh sekundah lahko pospeši tek na 60 km/h, njegova največja hitrost pa je okrog 114 km/h. Plen mora uloviti v eni minuti oz. v približno 400 metrih. Ko ga zaduši, mora najprej počivati, saj je preutrujen, da bi ga lahko takoj pojedel. Pri tem se mu telo segreje kar na 40,5 °C, potreba po kisiku pa je tako velika, da bi lahko ogrozila tudi možgane.

Čeprav je gepard velika mačka, ima samosvojo telesno zgradbo, ki še najbolj spominja na hrta, ki s hitrostjo okrog 70 km/h velja za najhitrejšo pasmo med psi. Oba odlikuje mišičasto in vitko telo, dolge in tanke noge, s katerimi delata do 8 m dolge korake oz. skoke, kremplji, s katerimi se tal oprijemata kot s športnimi copati, in izjemno vitka hrbtenica ter velike nosnice, srce in pljuča.


FOTO: Pexels.

Izjemno hitri so tudi levi (80 km/h), kojoti, losi in zajci, ki tečejo do 70 km/h. Ljudje nismo posebno hitri. Človeški hitrostni rekord na 100 m je leta 2009 v Berlinu postavil Usain Bolt. Za 100 m je potreboval 9,58 sekunde, kar pomeni, da je tekel z največjo hitrostjo 48 km/h, v povprečju pa 37 km/h. Res je, da pri teku uporabljamo le dve nogi, a noji, ki so ptičji tekaški rekorderji, dosežejo hitrost 72 km/h.

Maratonci

Med maratonci je rekorderka ameriška viloroga antilopa, ki lahko kar štiri ure teče s hitrostjo 56 km/h oziroma 88 km/h pol ure. Sledijo ji kojoti, volkovi, jeleni in mnoge antilope, veliko pa ne zaostajajo niti zebre in celo žirafe.

Delni zmagovalci

Čisto drugačne rezultate pa bi dobili, če bi vse živali povečali na velikost človeka in jih izenačili. V tem primeru gepard zagotovo ne bi stal na stopničkah. Ameriški ščurek, ki v resnici teče s hitrostjo 4 km/h, bi povečan tekmovanje končal prej kot v sekundi.

O zmagovalcu bi verjetno morali odločati s fotofinišem, saj so enako hitri tudi kuščar ovratničar in avstralski hrošč, pa verjetno tudi veliko drugih hroščev, plazilcev in drugih živali, če bi se le kdaj prijavile na tekmovanje. Povečane bi lahko tekle kar okrog 800 km/h.

Do medalje pa bi vsaj med pticami zagotovo prišla tudi kalifornijska talna kukavica (sloviti roadrunner), ki sicer teče okrog 40 km/h, povečana pa bi lahko tekla okrog 170 km/h.


FOTO: Arhiv revije Mavrica.

Najpočasnejši

Počasneži niso nič manj zanimivi. Za največje talne počasnele upravičeno slovijo polži in lenivci. Če bi bile takšne vaše mame, bi jih morali na pomoč poklicati pravočasno. Da bi prišle do vas, bi potrebovale več ur, čeprav bi šle le do sosede.


FOTO: Arhiv revije Mavrica.

Lenivec se premika le, če je nujno, pa še to zelo počasi. Če mu preti huda nevarnost, uspe bežati s hitrostjo 4m/minuto.

Ste že videli najhitrejšo žival na štirih nogah, geparda? Kaj pa najhitrejšo žival na dveh nogah, noja? Najpočasnejšo žival, polža, pa ste prav gotovo že videli. Prav vse omenjene rekorderje si lahko ogledate v Živalskem vrtu Ljubljana. Vabljeni, da nas obiščete.


Prispevek je bil najprej objavljen v januarski številki revije Mavrica.

Preberite še:
- Starostni rekorderji
- Najbolj strupene živali sveta