V Narodni univerzitetni knjižnici je na ogled postavljena razstava s pomenljivim naslovom Stop, cenzura!, ki razkriva, kakšna je bila politična cenzura pri nas v obdobju med letoma 1945 in 1991. Knjige, ki jih javnost ni imela možnosti videti, so bile pospravljene v D-fond oz. ravnateljev fond prepovedanih knjig v NUK. V njem se je v teh letih se je nabralo več kot 700 knjig in več kot 140 naslovov serijskih publikacij, fond pa se še izpolnjuje z deli, ki jih Slovenci natisnejo zunaj meja matične domovine. D-fond je bil ustanovljen leta 1978, nastajal pa je vse od leta 1945. Prvi seznam prepovedanih knjig je bil objavljen julija 1945. Obsegal je 8 tipkanih strani s približno 200 avtorji, od tega je bila tretjina slovenskih.

Prepovedano literaturo so skrivoma zbirali tudi v Univerzitetni knjižnici Maribor, knjižnici Teološke fakultete ter na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja. Knjige pa so s polic v kleti ali na druga nedostopna mesta umikali tudi v splošnih knjižnicah.



Nekatera dela so zdaj razstavljena v okviru razstave Stop, cenzura! na Plečnikovem hodniku ob kavarni, poleg knjig na panojih izvemo, zakaj in kako je potekala cenzura, kaj je pomenilo čiščenje kulturnih ustanov, izdaje katerih knjig so bile prepovedane in kateri pisci so bili v Sloveniji do leta 1991 izbrisani z literarnega zemljevida. Razstava je razdeljena v sklope uradno prepovedanih knjig, knjig pričevanj, pesnikov, pisateljev, zaplenjene periodike in literature, ki so jo natisnili slovenski begunci v Avstriji. Prek literature lahko izvemo, kaj so počeli. V begunstvu je nastal tudi prvi zgodovinski atlas, kar ni nikjer omenjeno, napisal pa ga je Roman Pavlovčič.

Najhujši cenzor je samocenzura

Razlogi za cenzuro so bili različni: od političnih prepričanj avtorja do prepovedanih tem. Ni nujno, da je bil odstranjen ves avtorjev ciklus. A, kot je dejal Igor Torkar, je najhujši cenzor pisatelja – samocenzura, ki jo povzroči strah, ta rodi apatijo, ki pisatelja prežene v duševno emigracijo. »Duševni zdomec pa ne more biti dober pisatelj!« Kot je povedala avtorica razstave Helena Janežič, je nemogoče opredeliti, koliko so se avtorji samocenzurirali in koliko del zaradi samocenzure niti ni nastalo.

Prepovedani avtorji

Med najbolj znanimi cenzuriranimi avtorji so France Balantič, Tine Debeljak, Ivan Hribovšek, Drago Jančar, Edvard Kocbek, Vladimir Kos, Karel Mauser, Ada Škerl, Igor Torkar in Vitomil Zupan. Uradno je bilo v Jugoslaviji prepovedanih 11 knjig, od tega štiri v Sloveniji. Vsa prepovedana literatura je izšla v tujini, saj v domovini ni bilo mogoče izdati nobene knjige z vsebino, ki je oblast ni odobrila. Prva v Sloveniji prepovedana je bila knjiga Včeraj, danes in jutri Cirila Žebota, ki je izšla v Celovcu.

Večina gradiva je v NUK prišla potem, ko je bilo zaplenjeno na meji, nato ga je Republiški sekretariat za notranje zadeve pregledal in poslal v NUK. Pripeljali so ga tudi pooblaščeni uvozniki in ljudje sorodstvenimi ali prijateljskimi zvezami.



Literatura je zdaj dostopna v čitalnici NUK, saj gre pogosto za redke izvode, nekaj gradiva pa je tudi digitaliziranega in ga je mogoče najti v Digitalni knjižnici Slovenije.

Nekateri avtroji znova izhajajo. Založba Družina je tako leta 2015 izdala Črno mašo Tineta Debeljaka in prevod Antigone Ivana Hribovška, leta 2001 pa drami Zorka Simčiča.

Javno vodstvo po razstavi bo 23. novembra ob 17. uri. Razstava je na ogled do 26. novembra, nato pa bo potovala po Sloveniji (najprej se bo preselila v Škofjo Loko) in zamejstvu (npr. Gorico v Italiji).