Metka Zevnik in Aleš Primc pred stavbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije FOTO: Koalicija »Za otroke gre!«

Na delovnih mizah ustavnih sodnikov med drugimi zadevami ležita tudi pobudi, ki napadata trenutno ureditev na področju sklepanja zakonske in partnerske zveze ter skupne posvojitve otrok s strani istospolnih parov, pa tudi dostopnosti postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. Prav to pa so področja, ki so bila v zadnjih 20 letih (2001, 2012 in 2015) predmet treh referendumskih presoj, na podlagi katerih se je s prepričljivo večino državljanskega telesa izkristalizirala zakonodajna ureditev, po kateri ni potegnjen popoln enačaj med zakonsko zvezo moža in žene ter istospolno partnersko zvezo; pri vprašanju posvojitve so bile na prvo mesto postavljene pravice otrok do življenja v zanje najprimernejšem družinskem okolju, ne pa domnevna pravica odraslih do otrok; enako pa velja za postopke oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki so namenjeni izključno zdravljenju neplodnih parov moškega in ženske.

Da se različni aktivistični in politični krogi z jasno izraženo državljansko voljo niso sprijaznili, je bilo že večkrat izpričano. V ta kontekst lahko umestimo pobudi, ki – tudi po volji trenutnega zagovornika enakih možnosti, ki prihaja iz omenjenih aktivističnih krogov – ta čas zaposlujeta ustavno sodišče.

Koalicija z dokazano legitimnostjo

Takšno ravnanje je sprožilo odziv v Koaliciji »Za otroke gre!«, ki je bila pobudnica referenduma leta 2015 o (ne)uveljavitvi novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, s katero je takratna leva parlamentarna večina po hitrem postopku želela ukiniti zakonsko zvezo moža in žene in uzakoniti zvezo dveh oseb. Ta koalicija pa je hkrati naslednica Civilne iniciative za družino in pravice otrok, pobudnice referenduma leta 2012, na katerem je bil zavrnjen sporni družinski zakonik z enako »gendersko« usmeritvijo, ter referendumske pobude iz leta 2001, ko je bila zavrnjena možnost oploditve z biomedicinsko pomočjo za samske ženske.


Zbiranje podpisov za razpis družinskega referenduma leta 2012 je podprl tudi starosta slovenske politike Ivan Oman FOTO: Tatjana Splichal

Legitimnost Koaliciji »Za otroke gre!« torej dajejo že statistični podatki vseh treh referendumov.

Na referendumu 17. junija 2001 je glasovalo 567.878 volivcev (35,66 % vseh volilnih upravičencev); sporni zakon, ki bi otroke, spočete v postopkih zdravljenja neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, prikrajšal za očeta, je zavrnilo 410.856 (72,36 %) volivcev.

Na zakonodajnem referendumu o družinskem zakoniku je 25. marca 2012 glasovalo 518.207 volivcev (30,31 % vseh volilnih upravičencev); sporni zakonik je zavrnilo 279.937 (54,55 %) volivcev.

Na zadnjem družinskem referendumu 20. decembra 2015 pa je glasovalo 623.541 volivcev (36,38 % vseh volilnih upravičencev), sporno spremembo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pa je zavrnilo 394.482 (63,51 %) volivcev.

Pismo ustavnim sodnicam in sodnikom

Prav na podlagi več kot milijona državljanskih glasov se je Koalicija »Za otroke gre!« pri vnovičnem poskusu spreminjanja razmerij na področju družine in otrok obrnila z javnim pismom na ustavne sodnike in sodnice; včeraj sta voditelja koalicije Metka Zevnik in Aleš Primc to pismo predstavila na tiskovni konferenci pred stavbo ustavnega sodišča.

Kaj je torej sporočilo, ki ga namenjata ustavnim sodnicam in sodnikom? Dotaknimo se na tem mestu dveh vprašanj, posvojitve otrok in oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Glede posvojitev otrok: »V zadevah, ki so predmet ustavne presoje, gre za vprašanja, ki so stvar zakonodajalca, torej Državnega zbora in ljudi na referendumu, kar je Ustavno sodišče doslej spoštovalo. Posvojitev namreč ni ustavna pravica odraslih, ampak postopek, v okviru katerega se otroku brez staršev poišče mamo in očeta, ki bosta lahko v najboljši meri zagotovila njegov razvoj in vzgojo. Samo za to vrsto posvojitve namreč gre v pobudah, ki sta predmet ustavne presoje v zadevah št. U-I-486/20 in U-I-469/20. Po izvedenem postopku posvojitve se namreč vzpostavijo enaka razmerja, kot veljajo med mamo in očetom ter otroki. Pri tem ne gre za vprašanje spolne usmerjenosti, saj se ta v postopku posvojitve ne preverja. Pomembna pa so dejstva, da otroci, ki so v spletu težkih življenjskih okoliščin izgubili starše, ne smejo biti prikrajšani za najboljši prostor svoje vzgoje in razvoja. Prav naravno okolje, ki ga predstavlja razmerje/skupnost mame in očeta, s svojo žensko in moško vzgojno ter razvojno dimenzijo omogoča optimalni prostor za zdrav čustveni otrokov razvoj in vzgojo.«

Glede postopkov biomedicinske pomoči pri oploditvi v Koaliciji »Za otroke gre!« znova poudarjajo strokovno utemeljeno stališče, da so ti postopki »namenjeni zdravljenju neplodnosti para, ženske in moškega, ki zaradi medicinskih razlogov ne moreta spočeti otroka po naravni poti. Pri tem je pomembno, da si par v določenem obdobju prizadeva zanositi po naravni poti, vendar žal ne pride do zanositve. V tem primeru gre za zdravljenje, v ospredju pa je korist otroka, da bo imel v primeru spočetja z biomedicinsko pomočjo oba, mamo in očeta, ki bosta skrbela zanj in bosta odgovorna za njegov razvoj in vzgojo. Ključno pri tem je, da je v otrokovem življenju navzoča mamina in očetova, ženska in moška vzgojna in razvojna dimenzija. Zdravstveni postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo zato ne morejo biti namenjeni temu, da bi zdrave ženske brez (moškega) partnerja prišle do otroka. Če bi se uvedla katera koli druga možnost kot zdravstvena biomedicinska pomoč paru moškega in ženske, bi to pomenilo trgovino z otroki …«

Kaj koalicija pričakuje od ustavnega sodišča?

V Koaliciji »Za otroke gre!« na podlagi teh in številnih drugih argumentov od Ustavnega sodišča Republike Slovenije pričakujejo: »da zaščiti pravico otroka do mame in očeta in ne sprejema odločitev v škodo otrok; da ne uvede posvojitve otroka s strani dveh moških ali dveh žensk; da ne sprejema odločitev, ki bi zmanjševale pomen materinstva in očetovstva v Sloveniji, ki sta v Sloveniji ustavno zavarovana (53. člen ustave Republike Slovenije); da zaščiti zakonsko zvezo kot skupnost ene ženske in enega moškega, saj je to naravni prostor za rojstvo, razvoj in vzgojo otrok; da spoštuje izjemen pomen mame in očeta, moške in ženske vzgojne in razvojne dimenzije, pri vzgoji in razvoju otroka ter ne prikrajša otrok za materinsko ali očetovsko ljubezen, toplino in vzgojo; da spoštuje odločitev treh družinskih referendumov v letih 2001, 2012 in 2015«.

Podpisovanje peticije

Javno pismo ni edina pobuda Koalicije »Za otroke gre!«, spremlja ga namreč tudi podpisovanje peticije, ki od ustavnega sodišča pričakuje, »naj zaščiti pravico otroka do mame in očeta«, kajti:

1. Vsak otrok ima pravico do mame in očeta ter njune ljubezni in vzgoje.

2. Mama in oče, tudi v primeru posvojitve, ustvarjata najboljši prostor za življenje, čustveni razvoj in vzgojo svojega oziroma posvojenega otroka.

3. Posvojitev otrok v razmerja dveh moških ali dveh žensk ni pravica oseb, ki živijo v takih razmerjih, saj posvojitev ni pravica odraslih, ampak pravica otroka, da je posvojen v najboljše naravno okolje za vzgojo in razvoj.

4. Posvojitev otroka, ki ostane brez staršev, naj se, če je le mogoče v konkretnem primeru, omogoči starim staršem in ne dvema neznanima moškima ali ženskama.

5. Oploditev z biomedicinsko pomočjo je zdravniška pomoč paru, ki ima zdravstvene težave z zanositvijo, in ne način pridobivanja otrok za zdrave ženske brez partnerja.

Vprašanja, pomembna za katoliško občestvo

V zadnjih dvajsetih letih, ki jih zaznamujejo poskusi redefiniranja družine in zakonske zveze, se je na te procese odzivala tudi Katoliška cerkev, in sicer zlasti z izjavami Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci.

Ob sprejemanju zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je bilo njeno stališče jasno: »Katoliška cerkev zagovarja monogamno družino, ki temelji na medsebojni osebni podaritvi moža in žene in njuni odprtosti za rodovitnost. Govoriti o individualni pravici do otroka je s tega vidika nesprejemljivo, ker tudi mati nima pravice do otroka, še manj pa pravico nad otrokom. Človek človeku ni pravica, ampak dar, temeljni medčloveški odnos pa je medsebojno spoštovanje, tudi spoštovanje matere do – rojenega ali nerojenega – otroka. Vse oblike heterologne oploditve pa so v nasprotju z monogamno družino in resničnim dobrim za otroka.«

Ker je bila Cerkev ob sprejemanju spornega družinskega zakonika, ki je potem padel na referendumu leta 2012, deležna očitkov o vmešavanju v politiko, se je komisija odzvala z izjavo, v kateri je med drugim poudarila, da si »katoličani skupaj z drugimi verskimi skupnostmi in mnogimi drugimi državljani prizadevamo za okrepitev in ohranitev vrednote zakonske zveze in družine na povsem legitimen in demokratičen način ter podpiramo prizadevanja nevladnih organizacij, ki se zavzemajo za ohranitev vrednote družine. S tem uresničujemo z ustavo zagotovljeni pravici do svobode izražanja in svobodnega delovanja verskih skupnosti. Sredstva, ki jih uporabljamo za uveljavitev naših vrednot, za katere verjamemo, da niso samo naše, so ustavnopravno zakonita in splošno priznana kot demokratična in legitimna ter so bila brez pomislekov že večkrat uporabljena.«


Izjava Komisije Pravičnost in mir pri SŠK na temo družine in referenduma o noveli Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih leta 2015 FOTO: Jože Pavlič

Družinski referendum leta 2015 pa je komisija Pravičnost in mir pospremila z izjavo, v kateri so njeni člani med drugim zapisali: »Zagovorniki t. i. ideologije spola hočejo na zakonodajni in jezikovni ravni omalovaževati razliko med moškim in ženskim spolom, odpraviti pomen različne vloge očeta in matere pri vzgoji otrok, postaviti interese odraslih nad koristi otrok ter uvesti sporni koncept socialno izraženega spola, ki si ga človek poljubno izbira, določa in spreminja. Relativizaciji spola hočejo zagovorniki podrediti jezik, strokovne razprave, zakonodajo in celo demokratične procese. Posledice uvajanja takšne ideologije so daljnosežne.«