Iz pisma duhovnikom prefekta Claudia Hummesa

Kardinal Claudio Hummes, prefekt Kongregacije za duhovnike, je 24. januarja na god škofa in cerkvenega učitelja sv. Frančiška Saleškega, duhovnikom po vsem svetu prek spletne strani kongregacije (www.clerus.org) namenil posebno pismo.

V njem se novi prefekt najprej zahvaljuje dosedanjemu kardinalu Dariu Castrillonu Hoyosu za vse, kar je naredil dobrega za duhovnike, diakone in katehiste po vsem svetu. Poudarja, da jim je bil resnično pravi »pastir«; molil je zanje, imel jih je rad. Papež Benedikt XVI. je pred kratkim to skrb zaupal njemu, ko ga je iz Sao Paula v Braziliji poklical v Rim.

Prefekt Hummes nato priznava, da se v novi službi oziroma odgovornosti še čuti »novinca« in da se mu še vedno malo toži po Sao Paulu. Vendar, kakor je Abraham, tudi on zaupa v Gospoda, da mu bo pri tem pomagal. Duhovnikom želi biti škof in duhovnik obenem; vse zaradi tega, da bi jim bil čim bliže.

»Služiti duhovnikom! Kakšno poslanstvo! Kakšna »amoris officium!« (služba v ljubezni) vzklika pošiljatelj pisma. In nadaljuje: »Mi smo nosilci posebne istovetnosti, ki nas stalno označuje v našem bivanju in dejavnosti. Posvečeni smo in utelešeni v Kristusovo delo. Kristusove poteze in besede se znova udejanjajo v času in zgodovini, da bi v tistih, ki jih izpolnjujejo, zbudile »isto občutje Kristusa« in iste učinke odrešenja.

Cerkev, ko podeljuje zakrament reda, bitno določa duhovnika kot »alter Christus« (drugega Kristusa) ali, kot pravijo nekateri, »ipse Christus« (Kristusa samega); postavlja ga za služabnika besede in preroškega dela ter pastirske ljubezni do Kristusa. Njegova naloga zato ni zgolj češčenje, marveč izpolnjevanje preroške razsežnosti oznanjevanja z besedo in pastoralne razsežnosti voditelja skupnosti.

Čudoviti izraz drugega vatikanskega cerkvenega zbora je med drugim sledeča izjava, ki povzema naloge duhovnika, ko opisuje njegovo istovetnost: »Duhovnik, ko moli in časti, oznanja božjo besedo, mašuje in deli druge zakramente ali opravlja druga dela služenja ljudem, posveča vse svoje moči širjenju božje slave in človekovi rasti v božanskem življenju« (Presbyterorum Ordinis, 2).

»Dragi bratje, ponosni smo in veseli, da smo duhovniki. Res je, da naše poslanstvo ni lahko. Vendar, združeni s Kristusom, večnim velikim Duhovnikom, in z Marijo, materjo prvega Duhovnika in vseh duhovnikov, bomo vedno skrbno pričevali za upanje, ki je v nas, našim številnim bratom in sestram, ki, celo danes, hrepenijo po poti resnice in življenja,« zatrjuje prefekt Hummes na koncu svojega pisma duhovnikom.