Gostje Roman Globokar, Ema Otavnik in Miha Curk so se pogovarjali o tem, kako daleč smo prišli na poti integralne ekologije in kakšne korake lahko naredimo v prihodnosti. Zanimale so jih etične dileme v povezavi z odnosom človeka do narave, spraševali so se o tem, ali je trajnost privilegij ali nujnost, ter povezali ekološka in socialna vprašanja.

Spremembe v zavedanju, dejanj je premalo

Ob pogledu na deset let od izida papeževe okrožnice Laudato Si' so se gostje strinjali, da je v družbi prišlo do pomembnih premikov na področju zavedanja ekoloških problemov, ostaja pa veliko prostora za konkretne spremembe v dejanjih tako pri posameznikih kot pri skupnostih. 

Papež spodbuja k ekološkemu spreobrnenju – naj začnemo na naravo gledati kot na božje delo in ne kot zbir surovin, ki nam pripadajo. (Roman Globokar)

Roman Globokar, ki je doktoriral s področja ekološke etike, je povedal, da se tudi Cerkev vse bolj zaveda odgovornosti v odnosu do okolja, ki je bila v krščanskem okolju pred desetimi leti do neke mere sicer navzoča pri skavtih, sicer pa je bila pomanjkljiva. »V papeževi okrožnici Cerkev prvič priznava, da je človek kriv za podnebne spremembe in da je podnebna kriza moralna kriza človekovega odnosa do okolja. To je pomembna sprememba, ki širšega odnosa znotraj Cerkve še ni našla. Papež spodbuja k ekološkemu spreobrnenju – naj začnemo na naravo gledati kot na božje delo in ne kot zbir surovin, ki nam pripadajo.«

Ema Otavnik je zaposlena pri Ekologih brez meja. FOTO: Tjaša Križanec

Ne le ohranjanje, potrebno je obnavljanje

Odnos človeka do narave je z vidika ekologije velikokrat problematičen. »Tudi med kmeti velikokrat velja, da z naravo razpolagamo mi in vzamemo, kolikor lahko,« pravi Miha Curk, mladi kmet, ki se ukvarja z regenerativnim kmetovanjem. »Regenerativni kmetje se zavedamo, da smo naredili naravi že toliko škode, da ni dovolj, da jo ohranjamo, potrebno je obnavljanje. Bolj kot o naravi je smiselno govoriti o stvarstvu – to je nekaj, kar nam je podarjeno, za kar moramo skrbeti in z njim dobro delati.«

Manjka zavedanje, da smo eno z naravo

»Manjka zavedanje, da smo ljudje del narave in eno z njo,« se je strinjala Ema Otavnik, ustanoviteljica gibanja Mladi za podnebno pravičnost in zaposlena pri Ekologih brez meja. »Občutek imamo, da mi obstajamo sami zase, narava pa je nekje zunaj, drugje. Ločeni smo od nje in zato je ne spoštujemo.« Poudarja, da se sam odnos do narave in stik z njo izgublja.

Okrogla miza se je odvila v gradu Rakovnik. FOTO: Tjaša Križanec

Potrebne so sistemske spremembe

Gostje so spregovorili tudi o predlogih za grajenje novega, bolj zdravega odnosa do narave. Ema Otavnik meni, da so potrebne sistemske spremembe, otroci bi se že v vrtcu morali učiti o naravi in se seznaniti z vrtnarstvom: »To bi jim odprlo oči za to, koliko dela je potrebnega za pridelavo hrane, seznanili bi se s prstjo, z rastjo. Vrtnarstvo je področje, s katerim so se včasih ukvarjali skoraj vsi; danes pa sistem narekuje, da gremo v trgovino, vse se vrti okrog dobička.«

Tudi Globokar se strinja, da se spremembe začnejo pri vzgoji. »Otroci v vrtcu so še posebej dojemljivi za sobivanje z naravo, za čudenje, opazovanje in navdušenje. Ta del sebe začnemo z odraščanjem, še posebej v digitalnem svetu, hitro izgubljati. V digitalnem svetu odločaš sam, v sobivanju z naravo pa imaš možnost za čudenje, napolni te z življenjem, te prevzame.« Poudarja pomembnost zavedanja, da smo življenje, ki hoče živeti, sredi življenja, ki hoče živeti. Vprašanje pa je, kako kot ljudje lahko to omogočamo. »Vsako živo bitje sicer živi na račun drugega živega bitja, pa vendar v sozvočju. Doživljanje narave bi moralo biti del učnega procesa.«

V digitalnem svetu odločaš sam, v sobivanju z naravo pa imaš možnost za čudenje, napolni te z življenjem, te prevzame. (Roman Globokar)

FOTO: Tjaša Križanec

Razmišljati moramo globalno

V odnosu med človekom in stvarstvom se ravnovesje gotovo še ni vzpostavilo, pravi Roman Globokar. Človek ima moč, da posega v naravne procese in jih spreminja sebi v prid, to pa je pogosto usmerjeno v korist določene skupnosti. »Pri razmišljanju o ekoloških vprašanjih moramo vedno razmišljati globalno. Če želimo svet narediti bolj miren, moramo omogočiti življenjske pogoje ljudem kjerkoli na planetu.«

Časa za spremembe je vedno manj

Tudi Ema Otavnik je prepričana, da je tehtnica še vedno nagnjena globoko na stran človeka, zaveda pa se, da je časa za spremembe vedno manj. Osredotočati se je treba na odrasle, ki lahko kaj spremenijo v tem trenutku. Verjame, da so ljudje dobri in si ne želijo ekoloških katastrof, vendar je odločitve, ki so v skladu z naravo, sploh na področju politike in gospodarstva težko sprejemati. Spodbuja posameznike, naj začnejo z ekološkimi spremembami v svojem življenju in k temu vabijo skupnost, v kateri živijo. Upanje in moč za vztrajno ozaveščanje črpa iz želje, da bi bila na pravi strani zgodovine, ter iz majhnih sprememb, ki jih opaža pri svojem delu.

Miha Curk je prepričan, da je za okoljsko bolj ozaveščen način življenja potreben notranji vzgib. Tudi pri svojem delu asistenta na Biotehnični fakulteti opaža, da so mladi občutljivi za okoljske tematike, se problemov zavedajo in jih zanimajo rešitve.

V pogovor so se vključili tudi poslušalci. FOTO: Tjaša križanec

Tudi v Cerkvi pomembna skrb za naš skupni dom

Veliko priložnost za ekološko življenje skupnosti Globokar vidi v Cerkvi: »Naše cerkvene skupnosti bi lahko povezovale ljudi različnih profilov in spodbujale izmenjavo dobrin, s tem pa bi se zmanjšala potrošnja.« Vprašanje je, kako zadovoljiti potrebo ljudi po dobrem življenju, ne da bi spodbujali stalno željo po nečem več – reševanje okoljskih problemov je povezano z reševanjem socialnih in gospodarskih vprašanj. Potrebne so tako spremembe na vzgojnem kot na političnem področju, ukrepi naj bodo jasni. »Želimo si živeti dobro življenje, ne pa tako, ki bo uničevalo okolje. V Cerkvi moramo spremeniti pogled na življenje in svet: ne le pomoč bližnjim, ampak tudi skrb za naš skupni dom.«

Pri zaščiti življenja pogosto pozabljamo na naravo

Sogovorniki se zavedajo, da se Cerkev in okoljske aktivistične organizacije pogosto znajdejo na nasprotnih polih, vendar pa je pomembno, da pri skrbi za stvarstvo sodelujemo med seboj. 

V Cerkvi moramo spremeniti pogled na življenje in svet: ne le pomoč bližnjim, ampak tudi skrb za naš skupni dom. (Roman Globokar)

Ema Otavnik se zaveda, da je velika prednost Cerkve njena avtoriteta: »Vera ima močan in dober vpliv na vernike. Nevernim danes manjka nekaj, čemur bi lahko sledili, nimajo več moralne avtoritete. Če bi Cerkev več učila o tem, kako živeti z naravo, bi to lahko imelo daljnosežne posledice.« Miha Curk meni, da potencial, ki ga ima Cerkev, na področju ekologije premalo izkoriščamo. »Vse to vemo že od Frančiška Asiškega dalje, pa nam je težko sprejeti to miselnost, nismo pripravljeni na spremembe. Moč tradicije nas povezuje, hkrati pa nas utečeni vzorci zavirajo pri rasti.« 

Če bi Cerkev več učila o tem, kako živeti z naravo, bi to lahko imelo daljnosežne posledice. (Ema Otavnik)

Tudi Globokar obžaluje, da velja prepričanje, da je cerkev proti zeleni ideologiji: »Gre za umetno ustvarjen razkol. Če izhajamo iz pomena stvarjenja, se moramo zavzemati za življenje kot celoto, saj je življenje sveto. Prav je, da ima človek poseben status znotraj stvarstva, s tem pa ima tudi večjo odgovornost, da skrbi zanj. Da prihaja do sgrahov, da boš z zavzemanjem za naravo izdal krščanstvo, je popolnoma nelogično.«

Miha Curk se ukvarja z regeneracijskim kmetovanjem. FOTO: Tjaša Križanec

In kako to preseči? »Trenutno imamo papeža, ki ves čas poudarja, da moramo dati glas tistim, ki so šibki, bolni, nerojeni, zlorabljeni, migranti, pa tudi naravi – vsem, ki trpijo zaradi zla človeka. Popravljati moramo trpljenje zaradi človeškega izkoriščanja, ne pa iskati, v kateri tabor se bomo uvrstili.«

Trajnost = privilegij?

Gostje so se dotaknili tudi vprašanja, ali je trajnost v današnji družbi postala privilegij, statusni simbol. Miha Curk priznava, da si trajnostno pridelane hrane verjetno ne more privoščiti vsakdo, vendar med svojimi strankami opaža željo, da pri podpiranju takega kmetovanja naredijo nekaj dobrega za naravo. Ema Otavnik je opozorila, da so najcenejše stvari navadno najslabše za planet, hkrati pa najbolj dostopne najrevnejšim. V Sloveniji sicer vsakdo lahko naredi marsikaj za bolj trajnosten način življenja, gre le za vprašanje, koliko smo se pripravljeni potruditi.

Pogovor je povezovala Tinkara Čerin. FOTO: Tjaša Križanec

Začeti je potrebno pri sebi

Okroglo mizo so zaključila vprašanja in razmišljanja poslušalcev, ki so poudarili tudi pomembnost ohranjanja kmetijskih površin, ustavljanja centralizacije družbe in krajšanja transportnih verig ter nevidnih družbenih sprememb, kot je daljšanje delavnika, za z naravo bolj povezano življenje. Z gosti pa so se strinjali, da se je lastne odgovornosti za naravo potrebno zavedati in da je potrebno začeti pri sebi. Naj bo desetletnica okrožnice Laudato Si' priložnost za pogovor in kakšno novo odločitev na tem področju.