Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco, prvo po velikonočnem času, nadaljeval s katehezo o krščanskem upanju. Tokrat je spregovoril na temo »Očetovstvo Boga, izvir našega upanja«.



Na prošnjo učencev, naj jih nauči moliti, Jezus apostole nauči molitev Očenaš. Pri Luki, je dejal papež, se molitev začne s preprostim klicem »Oče«. V tem nagovoru je zgoščena celotna krščanska molitev: »Boga smemo imenovati Oče.« Ta zaupen odnos do Boga kot odnos otroka do očeta je največja revolucija, ki jo je krščanstvo prineslo v versko zavedanje človeštva. Božje skrivnosti, nad katero se čudimo in ob kateri se počutimo majhne, se nam ni treba bati.

Bog »je Oče, ampak na način, ki presega sleherni človeški način očetovstva«, je pojasnil sveti oče. Prilika o izgubljenem sinu nam tako kaže usmiljenega očeta, ki za svoje otroke premore eno samo ljubezen. To bi bil lahko razlog, da tudi apostol Pavel ponovi besedo, s katero Jezus nagovarja Boga – »Abba«, torej »Oče«.

Bog je Oče, tudi takrat, ko se nam zdi, da lahko shajamo brez Njega. Kajti Bog nikoli noče biti brez nas, brez ljudi. Vse naše potrebe niso ogledalo naše osamljenosti. Imamo namreč Očeta, ki se vedno ljubeče ozira na nas in ki nas zagotovo ne bo nikoli zapustil. Frančišek je ob tem pozval, naj mislimo na našega Očeta v nebesih, ki vedno bedi nad nami in ne more biti brez nas.

Kot nas uči Jezus, se lahko vedno obrnemo na Očeta in Ga zaupno prosimo; On namreč skrbi za nas in nas ne zapusti. Očetovstvo Boga je izvir našega upanja.

Vir: kath.net
Foto: arhiv Družine (T.S.)