Pri polni zavesti in svobodni odločitvi naredim tole oporoko:

Iskreno se zahvaljujem Bogu, Božji Materi Mariji in vsem svojim zavetnikom za milost krščanske vere v katoliški Cerkvi in še posebej za duhovniški poklic. Zahvalim se vsem ljudem, posebno svojim staršem, bratom in sestram, sorodnikom, vzgojiteljem in učiteljem, prijateljem in sodelavcem in vsem, ki sem jih v življenju srečal.

V Božjem imenu prosim odpuščanja vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jim dal pohujšanje ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se nas vseh usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni.

Pogreb naj bo čim bolj skromen in izrecno odklanjam vsako cvetje, prosim pa za molitve in sv. maše in dobra dela usmiljenja, kjer koli je potrebno.
Svojega naslednika, vse duhovnike, redovnike in redovnice kakor tudi vse vernike ljubljanske nadškofije in verne Slovence doma in po svetu še enkrat prosim, da storijo vse in si prizadevajo z vsemi svojimi močmi, da bi slovenski narod ohranil in poglobil katoliško vero, zvestobo Cerkvi in svojo narodno samobitnost in zavest.

Zaupam v Boga in njegovo neskončno usmiljenje in priprošnjo Božje Matere Marije.

Ljubljana Šentvid, 20. julija 1997 Alojzij Šuštar