Na Kongregaciji za katoliško vzgojo je ta teden letno plenarno zasedanje. Kongregacija za katoliško vzgojo vodi in strokovno spremlja približno 143.000 katoliških šol vseh stopenj po vsem svetu, ki jih vsak dan obiskuje okrog 48 milijonov učencev, dijakov in študentov.

Člane plenarnega zasedanja te pomembne kongregacije, ki jo vodi kardinal Zenon Grocholewski, je dopoldne sprejel papež Benedikt XVI., ki je takoj na začetku svojega govora dejal, da je področje vzgoje posebno ljubo Cerkvi, ki je poklicana, da živi Kristusovo zavzetost za poučevanje. Evangelist Marko namreč poroča, da se je Kristusu velika množica ljudi zasmilila, ker so bili » kakor ovce brez pastirja, in jih je začel učiti veliko stvari« (Mr 6,34). V tej Jezusovi drži se kaže globoka ljubezen nebeškega Očeta do ljudi. Cerkveno izročilo pa v poučevanju vidi konkreten izraz duhovnega usmiljenja, ki predstavlja prva dejanja ljubezni, ki jih Cerkev po svojem poslanstvu mora izkazovati človeštvu.

Ta teološka osnova krščanskega poučevanja je izhodišče tudi za razmišljanje o vlogi katoliških univerz in cerkvenih fakultet v današnjem svetu. Papež Benedikt XVI. je to razmišljanje razvil na osnovi okrožnice papeža Janeza Pavla II. Vera in razum, ki govori tudi o metafizičnih in modrostnih razsežnosti filozofije poučevanja. O svojem poslanstvu pa se morajo spraševati tudi šole same, je nadaljeval sveti oče, ki morajo upoštevati današnje družbene okoliščine, ki jih je zaznamovala kriza vzgoje. Katoliška šola, ki je dolžna vzgajati v duhu celovitega pogleda na človeka, mora kljub temu, da je odprta vsemu ter spoštuje istovetnost vsakega gojenca, mora predložiti svoj lasten človeški in krščanski vzgojni pogled. Novi izzivi za krščanski vzgojni pogled so gotovo globalizacija in vedno močnejši pluralizem ter medkulturni in medverski dialog. Večkulturna ozadja dijakov in njihovih staršev je treba soočiti z dvema zahtevama. Po eni strani ni mogoče izključiti nikogar zaradi kulturne ali verske pripadnosti, ali povedano še bolj natančno, nikogar ni mogoče osamiti oziroma izničiti njegovo identiteto. Po drugi strani pa se ne smemo zaustaviti le pri ugotovitvi, da je kulturna ali verska identiteta nekoga drugačna. To bi pomenilo dejansko nespoštovanje kulturne ali verske drugačnosti. Kulture in verstva se srečujejo, da bi se bolje razumele, pa tudi zato, ker je v vsakem človeku veliko hrepenenje, da bi si prizadeval za dobro, pravičnost, resnico, življenje in ljubezen.

Drugi del govora pa je papež Benedikt XVI., posvetil vprašanju prenove semeniške vzgoje in sploh prihodnjih rodov duhovnikov. Člani plenarnega zasedanja Kongregacije za katoliško vzgojo morajo namreč preučiti temeljni dokument o vzgoji duhovnikov iz leta 1970 in druge dokumente, ki so bili izdani od takrat pa do danes.