Robert A. Sirico, katoliški duhovnik in predsednik inštituta Acton v ameriškem Michiganu, avtor knjige z naslovom Zagovor svobodnega trga, ki je v slovenskem prevodu lani izšla pri založbi Družina, je v prispevku za spletno izdajo ameriškega časnika »The Detroit News« predstavil osebnost papeža Frančiška, tako da svetega očeta ne poskuša »pospraviti« v različne predalčke, ampak pozorno prisluhne, kaj papež dejansko želi povedati.

Leta 2005 me je britanska medijska hiša BBC povabila v Rim, da bi zanjo komentiral dogodke ob smrti papeža Janeza Pavla II. in kasnejši konklave, katerega izid je bila izvolitev Josepha Ratzingerja kot novega papeža Benedikta XVI. Na dan, ko so kardinali vstopili v konklave, so v živo prenašali pogovor med menoj in veteranskim dopisnikom BBC-ja, Brianom Hanrahanom (ki je umrl leta 2010), ki je močno dvomil, da bi kardinalski kolegij lahko izvolil Ratzingerja, saj je ta malo pred tem kardinalom predstavil svoj nepozabni nagovor, v katerem je obsodil »diktaturo relativizma«.

Ali bi človek, tako poln predsodkov, me je tedaj vprašal Hanrahan, dejansko lahko postal papež?

Moj zagovor je bil, da Ratzingerja kardinali dobro poznajo in da ima izmed vseh najboljše možnosti za izvolitev. Dopustil pa sem možnost, da bi morda lahko izbrali »priljudnejšo« različico Ratzingerja in ugibal, da bi bil to morda lahko »Bergoglio iz Argentine«. Zmotil sem se za kakih osem let.

In tako sem se lani na deževen marčevski večer znova znašel v Rimu, kjer so se kardinali nepričakovano zbrali na konklavu, mož, ki se je po končanem glasovanju pojavil na balkonu bazilike sv. Petra, pa mi je bil dobro znan. Kljub temu je imel novi papež, človek mnogih »prvič« (prvi si je izbral ime Frančišek, je prvi jezuit na papeškem položaju in prvi papež z ameriške celine), pripravljena številna presenečenja. Tistim izmed nas, ki spremljamo delovanje papežev, papež Frančišek ponuja nenehen vir snovi za razmislek.

Komentatorje, zadnjih 30 let vajene pojasnjevanja jedrnatih teoloških in filozofskih uradnih besedil, ki so predstavljali merilo do zadnjega pontifikata, preprostost in spontanost Frančiškovega sloga morda malce bega in se jim zdi varljiva.

Medtem ko so njegovi predhodniki večinoma delili nauke s skrbno izbranimi besedami in z dokazi v prečiščenih različicah, se Frančišek izraža jasno, z učinkovitimi in ganljivimi kretnjami. En sam iskren in pristen objem iznakaženega moža je vreden toliko kot celotna okrožnica o ljubezni. In v dobi interneta lahko o tem v hipu izve na milijone ljudi.

Nikakršno presenečenje ni, da je mož, ki si je za vzor vzel asiškega ubožca, kot prednostno nalogo svojega pontifikata izpostavil skrb za uboge: njihovo dostojanstvo, njihove pravice in njihovo vzdrževanje. Kljub temu nas spontana dejanja in improviziran način, na kakršnega je vse skupaj predstavljeno, ne smejo zavesti v prepričanje, da nam papež ponuja površinsko delitev na levo in desno; na kapitalizem in socializem. Če mislimo, da se kateri koli papež, še posebej pa papež Frančišek, za revne in ranljive zavzema na podlagi določene politične ideologije, smo povsem zgrešili bistvo.

Medtem ko zavrača tezo, da sam trg zadostuje za izpolnjevanje vseh človeških potreb, je Frančišek pripravljen zavrniti tudi »socialno miselnost«, ki med revnimi ustvarja odvisnost in Cerkev omejuje na vlogo zgolj še ene birokratske nevladne organizacije. Kompleksnost te misli marsikoga preseneča, tako na desnici (kjer nekatere brez potrebe skrbi, da je Frančišek teolog osvoboditve) kot tudi na levici (ki njegove besede že uporabljajo za podpihovanje politične »Frančiškove revolucije« v njegovem imenu). Tovrstna nagnjenja razkrivajo malce slabotno razumevanje tega človeka, pa tudi samega katolištva, ki je že v zgodovini brez težav usklajevalo napetosti med očitnimi nasprotji (Božji/človeški; Devica/Mati; …). Prelahka je skušnjava, da bi 2.000 let tradicije, komentarjev in izkušenj iz prve roke strnili v štiri ali pet politično korektnih iztočnic, ki so prednost ne le Cerkve, ampak propagandistov, ki ima nekaj za bregom.

Če želimo razumeti Frančiškovo razmišljanje o ubogih, bi si bilo dobro objektivno ogledati njegovo apostolsko spodbudo Veselje evangelija, o kateri se veliko govori, premalo pa se jo prebira. Kmalu je postalo očitno, da je ta spodbuda zgolj »podaljšek« stališč, ki jih je Jorge Bergoglio zagovarjal že kot nadškof v Buenos Airesu:

Ne moremo se resnično odzvati na izziv odpravljanja izločenosti in revščine, če bodo revni še naprej predmet, tarča delovanja države in drugih organizacij v pokroviteljskem smislu, ki temelji na socialni pomoči, namesto da jih obravnavamo kot osebke, za katere država in družba ustvarjata družbene pogoje, ki spodbujajo in varujejo njihove pravice in jim dopuščajo, da si oblikujejo lastno usodo.

Kot človek, ki spodbuja svobodni trg kot merilo za pomoč ljudem, kako se izkopati iz revščine, v teh besedah najdem dva inovativna izziva, s katerima bi lahko veliko dosegli pri depolitizaciji razprave o bogastvu in revščini.

Predstavljajte si, da bi si vsi trenutno vpleteni v razpravo na to temo pričeli postavljati vprašanja, ko sta denimo: »Kaj revne izključuje iz procesa razcveta?« ali pa »Kako bi izgledala družba, ki revnih nič več ne obravnava kot objekte pokroviteljske pomoči, ampak kot morebitne oblikovalce lastne usode?«

Te podrobnosti predpisovanja politike pa ne predstavljajo srčike Frančiškove neverjetne privlačnosti, ki jo občutijo ljudje na vseh koncih sveta. Ni njegova politična motivacija tista, ki nas gane, ko smo priče, kako varuje in zagovarja krhko človeško življenje.

Papež Frančišek na veličasten in nepredvidljiv način spreminja utrujene pogovore iz preteklosti in nas vabi k udeležbi v procesu ozdravljenja, ki ga naš svet danes tako zelo potrebuje. Malodane z eno roko spreminja način, kako ljudje sprejemajo katolištvo, pa ne tako, da bi katolištvo spreminjal, temveč tako, da znova izpostavlja njegova številna dragocena in malce pozabljena izročila.

Njegova strategija izhaja iz njegovega pogleda na Cerkev in ni nikakršna skrivnost. Je povsem preprosta in sam jo je predstavil na jasen način. Cerkev vidi kot poljsko bolnišnico po bitki.

»Cerkev danes najbolj potrebuje sposobnost celjenja ran in ogrevanja src vernih«, je dejal. »Nobenega smisla ni, da hudo ranjenega človeka vprašamo, ali ima visok holesterol in zvišano raven sladkorja v krvi! Najprej je potrebno zaceliti njegove rane. Šele nato se lahko pogovarjamo o vsem drugem. Zacelite rane.«

Res je, zacelite rane. In nato ozavestite družbo o njenem najdragocenejšem naravnem viru: človeku. To je pot, ki vodi iz revščine.

Vir: www.detroitnews.com

Foto: splet / news.va