Na včerajšnjo tretjo adventno nedeljo je papež Benedikt XVI. pastoralno obiskal župnijo sv. Maksimilijana Kolbeja v četrti Prato Fiorito v vzhodnem predmestju Rima, poročajo pri vatikanskem radiu. Ker gre za mlado in etnično raznoliko župnijsko skupnost, saj so župnijsko cerkev posvetili lansko leto, je papež zbrane vernike med nagovorom spodbudil, naj kot živi kamni vedno bolj gradijo župnijsko skupnost, prav tako pa je župljane pozval, naj bodo pozorni na kulturne raznolikosti, ki so jih kot priseljenci prinesli s seboj iz različnih predelov Italije, predvsem pa iz dežel vzhodne Evrope.

Sveti oče je zbranim vernikom položil na srce, naj si prizadevajo za rast v občestvu z vsemi, pomembno je namreč ustvarjati priložnosti za dialog in spodbujati medsebojno razumevanje oseb, ki prihajajo iz različnih kultur, načinov življenja ter različnih socialnih razmer. Kot je dejal, je preko pozorne pastorale vsakega posameznika moč vključiti v krščansko življenje. Vsi naj bi v župniji našli za njih primerne programe vzgoje v veri in bili vključeni v izkušnjo občestva, na ta način pa bodo vsi spodbujeni odkrivati, kako lepo je hoditi za Kristusom in pripadati njegovi Cerkvi.

Benedikt XVI. je svoje misli med nagovorom navezal tudi na adventni čas, ki je po njegovih besedah 'močno povabilo za nas vse, da pustimo vstopiti Bogu v naša življenja, domove, četrti, v naše skupnosti, da bomo imeli luč sredi tolikih temin in vsakodnevnih prizadevanj'.

Pojasnil je še, kako so si si v prejšnjih stoletjih številni ljudje na vprašanje Janeza Krstnika, ki je poslal svoje učence, naj vprašajo Jezusa: 'Ali je on, ki mora priti ali naj čakamo drugega?' odgovarjali sami in si izbirali napačne voditelje, revolucionarje ali diktatorje, ki pa sveta žal niso spremenili na bolje. Zato moramo, meni sveti oče, ponovno videti Kristusa in mu postaviti isto vprašanje, Gospod pa nam bo odgovoril na svoj tih in miren način, da sveta ne spreminja z nasiljem, pač pa prižiga številne luči, ki so skozi tisočletji oblikovale svetlo pot.

Ob koncu nagovora je papež spomnil še na zavetnika župnije sv. Maksimilijana Kolbeja, ki se je v taborišču ponudil umreti od lakote namesto družinskega očeta, svoje misli pa je zaključil s spodbudo vsej župnijski skupnosti, naj se približajo Gospodovi svetlobi in tako postanejo luč za druge.