Kardinal Christoph Schönborn je kot eden redkih Evropejcev sodeloval na sinodi, kjer je imel pomembno vlogo tudi kot član redakcijske skupine. Dunajski nadškof je zadnja desetletja eden vidnejših mož v Katoliški cerkvi: še za časa papeža Janeza Pavla II. je tesno sodeloval pri pisanju Katekizma katoliške Cerkve, blizu pa je (bil) papežu Benediktu XVI. in papežu Frančišku. V pogovoru za francoski tednik La Vie, iz katerega povzemamo nekaj ključnih odlomkov, je iz prve roke predstavil pomen predlogov, sprejetih na sinodi, in obete za naprej.

Foto: Kathpress

Med drugim ga je na sinodi presenetilo, da ni bilo več govora o izjemni priljubljenosti binkoštnih cerkva v Amazoniji. Te pritegnejo več ljudi kot Katoliška cerkev: po statistiki je več kot polovica kristjanov odšla k njim. Nekateri se pozneje vrnejo nazaj med katoličane, drugi pa opustijo versko prakso. »Med sinodo je bilo predvsem rečeno, da je treba preiti od pastorale obiskovanja k pastorali navzočnosti, saj so tudi protestanti navzoči.« Katoliški duhovniki redko pridejo na ta oddaljena območja, protestantski pa so tam. Katoličani iz tega lahko po njegovih besedah potegnejo nauk, da je vsak krščeni misijonar.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.

Kako krepiti oznanjevanje v Amazoniji?

O tej temi je bilo veliko govora. So viri, ki jih je treba razvijati. V občestvih in skupnostih delujejo predvsem ženske. Nekateri so pripovedovali, da ženske že krščujejo otroke, saj duhovniki lahko pridejo samo enkrat ali dvakrat na leto. (…) V Avstriji čedalje več žensk opravlja službo obhajanja pogrebov. Ostaja še veliko možnosti, ki jih je mogoče razviti.

Kako razumeti usmeritev končnega dokumenta glede poročenih moških?

Ko Cerkev prosi papeža, pastirja Cerkve, je potrebno razločevanje. Papež odločitev ne bo sprejel na lahko, in sicer o tako kontroverzni temi, kot so viri probati, kontroverzni zaradi vprašanj tradicije, ustreznosti in praktičnih vidikov. Sinoda se je usmerila v spodbujanje stalnega diakonata, ki v Latinski Ameriki in Amazoniji ni zelo razvit, čeprav pomeni odpiranje, ki ga je omogočil drugi vatikanski koncil. V Cerkvi že so poročeni moški, ki so se izkazali v družini, poklicnem življenju in veri, in ti prejmejo diakonsko posvečenje. Imamo 50 let izkušenj na tem področju, zakaj torej v Latinski Ameriki tako malo posegajo po njem?

Poleg tega bi poročeni moški, če bi jih posvečevali v duhovništvo, morali najprej postati diakoni, kot sem spomnil na sinodi. Če bi razširili diakonat, bi imeli nekakšen laboratorij, kjer bi videli, ali bi bil nekdo zares lahko poklican v duhovniški poklic. Ta čas razmisleka je pomemben tudi iz praktičnih razlogov: ti poročeni duhovniki (viri probati) bi tako kot poročeni diakoni morali živeti iz lastnih sredstev, njihova služba bi bila prostovoljna. V tako revnih občestvih, kot so amazonske, Cerkev ne bi mogla poskrbeti za plačo, prilagojeno življenju družinskega očeta.

Celoten članek si preberite v novi številki Družine.