Papež Frančišek je v daljšem televizijskem pogovoru ocenil izredno sveto leto usmiljenja, ki se je slovesno zaključilo minulo nedeljo. Sveto leto ni prineslo nikakršnih »osupljivih rezultatov«, zdi pa se, da je sprožilo marsikatero pobudo. »Verjamem, da bo Gospod v življenju ljudi pustil rasti dobre, preproste, vsakodnevne stvari«, je papež dejal v pogovoru za italijansko televizijo TV2000, ki so ga predvajali v nedeljo zvečer. Usmiljenje je v današnjem času nujno potrebno, saj svet trpi predvsem zaradi bolezni »trdosrčnosti«, je poudaril Frančišek. Kot zdravilo je potrebna »revolucija nežnosti«. 40-minutni pogovor je prvi, v katerem je papež sodeloval za evropsko televizijsko hišo.



Kot eno zadnjih svetoletnih pobud je Frančišek pred tednom dni v Vatikanu kot romarje sprejel sedanje in nekdanje zapornike in z njimi obhajal slovesno bogoslužje. Včeraj so v Vatikanu objavili še apostolsko pismo z naslovom Misericordia et misera. Izvedba svetega leta je prinesla veliko dobrega ne le v Rimu, ampak v vseh škofijah vesoljne Cerkve, je pojasnil papež. Po vsem svetu je Cerkev s tem naredila velik korak naprej v procesu, ki sta ga začela Frančiškova predhodnika Pavel VI. in Janez Pavel II.: okrepljeno in odprto oznanjevanje Božjega usmiljenja.

To je v nujno potrebno v svetu, ki je prežet s sebičnostjo in poniževanjem človeka. Vse bolj se vse osredotoča na denar, »največjega sovražnika Boga« in »vstopna vrata za hudiča«. Denar naj bi bil le orodje, ki služi človeku, ne pa obratno. Pogosto pa človek postane njegov suženj, je kritično ocenil Frančišek.

Trdosrčnost po njegovih besedah vodi tudi k temu, da ljudi obravnavamo kot »odpadke«. Kot primer je posredno opozoril na bombardiranje Alepa: bombe so bile odvržene tudi na bolnišnice in šole, ob čemer je bilo zavrženih ogromno človeških življenj.

Tudi pri mednarodni trgovini z orožjem je problem več kot očiten. V »tretji svetovni vojni po koščkih«, ki smo ji trenutno priča, trgovina z orožjem prinaša ogromno denarja, pri čemer se orožje vedno prodaja obema stranema. Za izdelovalce in prodajalce orožja življenje nima nobene vrednosti. Nek Nemec mu je nekoč dejal: »Najcenejše dandanes je življenje«, je papež povedal v nemškem jeziku. Vse države pa bi morale imeti pred očmi vrednost vsakega posameznega človeškega življenja, ki je višja od sleherne ozemeljske pridobitve.

Pred trdosrčnostjo pa se moramo zavarovati tudi v Cerkvi. Pretirana moralna strogost je enaka sodniškemu položaju, to pa ni bil Jezusov način delovanja. Pri Bogu sta pravičnost in usmiljenje pravzaprav dve strani iste medalje: »Pravičnost in usmiljenje sta pri Bogu eno in isto: usmiljenje je pravično, pravičnost pa je usmiljena, in tega ni mogoče ločiti.«

O vprašanju splava je papež precej razmišljal med obiskom klinike za novorojenčke. Tam je srečal ženo, ki je jokala za svojim izgubljenim otrokom. »Rodila je trojčke, pa je bridko jokala za enim, ki ga je izgubila. Z drugima dvema, ki živita, se ni mogla potolažiti.«

V popolnem nasprotju s tem je po papeževem mnenju postala že »navada«, »da se neželene otroke odstrani še pred rojstvom«. Nerojeni otroci so splavljeni, iz preprostega razloga, »ker je tako udobneje«. To je »zelo težak greh«, je dejal papež, ki je splav označil kot »strašen zločin«. V svetem letu usmiljenja je katoliškim duhovnikom dovolil, da so ženam, ki so se resnično pokesale, odpustili »greh splava«. Zaveda se namreč pritiska, zaradi katerega so te žene sprejele takšno odločitev, je Frančišek zapisal v besedilu o odpuščanju grehov v svetem letu.

Papež je kliniko za novorojenčke v neki rimski bolnišnici sredi letošnjega septembra nenapovedano obiskal v okviru »petkov usmiljenja«. Ob drugi takšni priložnosti je avgusta obiskal dom za nekdanje prisilne prostitutke na severu Rima, ki ga vodi »Skupnost papeža Janeza Pavla II.«. Pogovor s tamkajšnjo stanovalko mu je najbolj ostal v spominu v celotnem svetem letu usmiljenja, je pojasnil Frančišek. »Izkoriščali so jo. Tudi z mučenjem so jo prisilili, da je odšla na delo. Bila je noseča. In do dneva poroda je morala delati, otroka je rodila sama, na ulici, sredi zime. Povedala mi je, da njena deklica ni preživela.«

V isti sapi je papež ostro kritiziral može, ki zahajajo k prostitutkam. »Ali ne vedo, da s tem denarjem, s katerim zadovolijo svojo spolno strast, zgolj plačujejo njihove zvodnike?«, je vprašal Frančišek. Trgovino z ljudmi in prisilno prostitucijo je sveti oče že večkrat obsodil. V zvezi s tem je običajno govoril o »zločinu proti človeštvu«.

Kot nečloveško je papež v pogovoru označil dosmrtno zaporno kazen. Vsaka »kazen brez upanja« ni ne krščanska ne človeška, je dejal. Neomejeni odvzem svobode, ki ne nudi vnovične socializacije, je »smrtna kazen pod krinko«. Zapor bi moral biti kot »vice« in bi moral človeka pripraviti na vnovično vključitev v družbo.

Frančišek je priznal, da obstajajo tudi zaporniki, ki zaradi svojih psihičnih lastnosti ne dopuščajo vnovičnega vključevanja v družbo. Takšne osebe pa morajo vsaj znotraj kazenskih ustanov dobiti možnost, da se z lastnim delom ali kulturnim ustvarjanjem čutijo kot koristni členi družbe.

Nedeljski televizijski pogovor je bil namenjen tudi osebnim vprašanjem. Eno izmed njih se je glasilo, kako lahko papež kljub svojim skorajšnjim osemdesetim letom in napornim delovnim dnevom premaguje stres in ohranja zdravje. »Morda s kakšnim posebnim čajem«, se je sprva pošalil Frančišek, nato pa sogovornikoma zaupal: »Ne vem natančno, kako mi to uspeva, vendar veliko molim in to mi zelo pomaga.« Moliti pomeni biti z Bogom, je pojasnil Frančišek. »Darujem sveto mašo, molim brevir, se pogovarjam z Bogom in molim rožni venec«, je natančneje pojasnil svoje molitvene navade.

Vsak dan se v molitvi zateče tudi k sv. Tomažu Moru: »Bog, prosim te, podari mi smisel za humor«, je dejal sveti oče. Moli za to, »da bi znal Boga hvaliti tudi z nasmehom ali z dobro šalo«. Smisel za humor človeka namreč dviguje, mu pomaga videti minljivost življenja in stvari jemati z duhom odrešene duše. »Humor je človeška drža, ki je najbližja Božji milosti«, je prepričan Frančišek.

Naslednji »recept« za njegovo zdravje je po papeževih besedah dober in trden spanec: »Najmanj šest ur spim kot kamen«, je dejal in pojasnil, da to občuti kot »veliko Božjo milost«. Spi tako trdno, da ga tudi potres ni prebudil. Frančišek je glede svojega zdravja še povedal, da ima včasih težave s hrbtenico, »ampak trenutno mi gre kar v redu«.

Sveti oče je tudi pojasnil, da dosti težje prenaša hvalisanje kakor pa krivične napade. »Alergičen sem na ljudi, ki se prilizujejo«, je dejal. Prilizovalci – z narečnim izrazom takšne ljudi v njegovem rodnem kraju Buenos Airesu imenujejo »štumfolizec« - želijo druge bolj ali manj vpreči za svojo korist, meni Frančišek. Odpor do takšnih ljudi je v njegovi naravi in »ni nobena krepost«. Obrekovanje njega samega jemlje precej sproščeno. »Saj si zaslužim, ker sem tudi sam grešnik«, je pojasnil. Ga pa takšne govorice pripravijo do razmisleka o samem sebi, tudi če tisti, ki jih je sprožil, ne ve natančno, kaj lahko on, Frančišek, dejansko očita samemu sebi.

Vir: Kathpress
Foto: VR