FOTO: Vatican Media

Če danes obstaja »pesniška revščina«, to ni zaradi manj lepote, ampak ker se je zmanjšala naša sposobnost poslušanja, je v predgovoru h knjigi mladega italijanskega pesnika Luce Milaneseja po navedbah Radia Vatikan zapisal papež Frančišek. Knjiga pesmi z naslovom Nenadne rime izpod peresa Luce Milaneseja je izšla pri založbi Tau in je »imela posebnega bralca – papeža Frančiška«, kot je v spremni besedi napisal p. Antonio Spadaro, direktor jezuitske revije La Civilta Cattolica.

Poezija je urjenje v poslušanju

Lepota je izkušnja. In »lepota, katere prinašalec je Luca, ne nastane z napornim delom o pomembnih temah ali s skrbno izbiro učenih besed, ampak nastane kot spontana zmožnost, da s pravimi besedami izrazi to, kar je v njem, in ki mu pomaga videti vezi tudi tam, kjer se zdi, da jih ni«, v predgovoru zapiše sveti oče. Gre za »notranji pogled«, ki avtorja spodbuja, da gleda vase, druge in Boga, in ki »zna v navidezno slučajnih stvareh razbrati globoko novost«. Za poezijo je potrebna razpoložljivost nekoga, da posluša, piše papež in izpostavlja, kako pri Lucovi poeziji razumemo, da je poslušanje »prva oblika nežnosti«, zmožnost, da znotraj sebe ustvarimo prostor za stvari, ki so nove, drugačne, na videz nasprotne, zatem pa se zavemo, da so »resničnejše od drugih«.

Če danes obstaja pesniška revščina, to ni zato, ker je manj lepote, ampak ker se je zmanjšala naša sposobnost za poslušanje, piše papež Frančišek in sklene: »Luci želim, da bi preko teh strani lahko postal sredstvo lepote in nežnosti ter opogumljal mlade, naj posežejo po talentih, ki jih je Gospod posejal v njih, in včasih ne najdejo poguma, da bi jih pokazali, ker jih je strah obsojanja ali neuspeha.«

Spadaro: S poezijo obnoviti voljno do življenja

Spadaro pa v spremni besedi zapiše, da Luca »s papirjem in peresom obnovi moč in vznemirjenost, voljo do življenja. Ne oddaljuje od stvarnosti, kot včasih verjamemo, temveč nasprotno, zanj je poezija trdna točka, ki te zadržuje pri stvarnosti stvari.« Kot zapiše sam avtor knjige Nenadne rime, poezija »zagotovo ne bo dala nobene rešitve«, lahko pa nam pusti »občutek, da smo.« Lahko bi nam celo dala občutek, da »obstaja nekaj izjemnega«.

Kot nadaljuje Spadaro, je uporabljati besedo kot poetični izraz podobno kot uporabiti mračno sobo, ki nam omogoča razviti nekaj, kar brez nje morda ne bi nikoli opazili ne znotraj ne zunaj sebe. Po Spadarovem prepričanju je ravno temu namenjena poezija Luce Milaneseja: »razvijati podobe o življenju, spraševati se o njegovem smislu in ga morda tudi dojeti«. Potrebna je torej resnična in učinkovita izkušnja življenja, ki vključuje tudi način dešifriranja sveta.

Pomen opazovanja »dela v teku«

Da je papež Frančišek sprejel prošnjo in napisal predgovor h knjigi tega mladega pesnika, nedvomno pove veliko o svetem očetu – prav tako pa tudi o Luci. »Papeževa gesta je prevratniška. Ne izbere priznanega in utrjenega avtorja, ampak nezrelega, ki še raste. Podpiše se pod besede nekoga, ki ni opravil poti, ki bi bila priznana. Njegovo zanimanje je usmerjeno v 'delo v teku'. In tako razumemo, da v tej napetosti najdemo ključ za današnji čas: v opazovanju tega, kar se razvija, in ne zrelega sadu.«

Spadaro nadaljuje, da je beseda konkretni dejavnik, v katerem dobi svoje telo vse, kar izkusimo in mislimo; in vodi v nazaj v izkušnjo in ne v abstraktnost. Poezija Luce Milaneseja »ustvarja povezave in posega po globini izkušnje«, je »poslušanje stvarnosti in samega sebe«. Gre za »poezijo, ki raste v dialektiki in kontradikciji«. A je prav tako poezija »diha, miru, umirjenosti, usmerjena tudi na naravne dejavnike«. Je »poziv k harmoniji, ki jo ti verzi znajo klicati na koprneč način«.