FOTO: Vatican Media

Papež Frančišek se je danes popoldne v sirsko-katoliški stolnici Naše Gospe Zveličanja v Bagdadu srečal s tamkajšnjimi škofi, duhovniki, redovniki, redovnicami, semeniščniki in katehisti. Kot poroča Radio Vatikan, sta svetega očeta v imenu vseh navzočih pozdravila Njegova blaženost Ignacij Youssif III. Younan, sirski patriarh v Antiohiji in kaldejsko-katoliški patriarh kardinal Louis Raphaël Sako, predsednik Zbora katoliških škofov. Zbrane je v nagovoru pozdravil tudi papež Frančišek:

Blaženosti, ekscelence, dragi duhovniki in posvečene osebe, drage redovnice, dragi bratje in sestre!

Z očetovsko ljubeznijo vas vse objemam. Gospodu sem hvaležen, da nam je v svoji previdnosti dovolil, da smo se danes srečali. Zahvaljujem se Njegovi blaženosti Ignaciju Youssifu Younanu in Njegovi blaženosti kardinalu Louisu Saku za besede dobrodošlice. Zbrani smo v tej stolnici Naše Gospe zveličanja, blagoslovljeni s krvjo naših bratov in sester, ki so tukaj plačali skrajno ceno svoje zvestobe Gospodu in njegovi Cerkvi. Naj nas spomin na njihovo žrtev navdihuje pri prenovi našega zaupanja v moč križa in njegovo zveličavno sporočilo odpuščanja, sprave in prerojenja. Kristjan je namreč poklican pričevati Kristusovo ljubezen povsod in v vsakem obdobju. To je evangelij, ki ga je treba oznanjati in udejanjiti tudi v tej ljubljeni deželi.

Kot škofje in duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti in odgovorni laiki, vsi vi delite veselje in trpljenje, upanje in stiske Kristusovih vernikov. Potrebe Božjega ljudstva in težki pastoralni izzivi, s katerimi se vsak dan soočate, so se v času epidemije še poslabšali. Kljub vsemu pa je to, kar nikoli ne sme biti zaustavljeno ali zmanjšano, naša apostolska gorečnost, ki jo vi zajemate iz zelo starodavnih korenin neprekinjene navzočnosti Cerkve na teh tleh od njenih prvih časov. Vemo, kako lahko se je okužiti z virusom malodušnosti, za katerega se včasih zdi, da se širi okoli nas. Pa vendar nam je Gospod dal učinkovito cepivo proti temu strašnemu virusu. To je upanje. Upanje, ki se porodi iz vztrajne molitve in iz vsakdanje zvestobe našemu apostolatu. S tem cepivom gremo lahko naprej z vedno novo močjo, da podelimo veselje evangelija kot učenci-misijonarji in kot živa znamenja navzočnosti Božjega kraljestva, Kraljestva svetosti, pravičnosti in miru.

Kako svet okoli nas potrebuje slišati to sporočilo! Nikoli ne pozabimo, da se Kristusa oznanja predvsem s pričevanjem življenj, ki jih je spremenilo veselje evangelija. Kakor vidimo iz starodavne zgodovine Cerkve na teh tleh, je živa vera v Jezusa »nalezljiva« in lahko spremeni svet. Zgled svetnikov nam kaže, da hoja za Jezusom Kristusom »ni samo nekaj resničnega in pravega, ampak tudi lepega, sposobna napolniti življenje z novim sijajem in z globinskim veseljem tudi sredi preizkušenj«.

Težave so del vsakdanje izkušnje iraških vernikov. V zadnjih desetletjih ste se morali vi in vaši sodržavljani soočiti s posledicami vojne in preganjanj, s krhkostjo osnovne infrastrukture ter z nenehnim bojem za gospodarsko in osebno varnost, ki je pogosto prineslo notranje izseljevanje in preseljevanje številnih, tudi kristjanov, v druge predele sveta. Zahvaljujem se vam, bratje škofje in duhovniki, da ste ostali blizu svojemu ljudstvu. Blizu svojemu ljudstvu in ga podpirali ter se trudili zadovoljiti potrebe ljudi in pomagati vsakemu, da je opravil svoj del službe za skupno dobro. Vzgojni in karitativni apostolat vaših delnih Cerkva predstavljata dragocen vir za življenje tako cerkvene skupnosti kot celotne družbe. Spodbujam vas, da vztrajate pri tem prizadevanju z namenom zagotavljanja, da bo katoliška skupnost v Iraku, čeprav majhna kot gorčično zrno, nadaljevala z bogatenjem poti celotne države.

Kristusova ljubezen od nas zahteva, da odpravimo vsakršno egocentričnost in tekmovalnost. Spodbuja nas k vsesplošnemu občestvu ter nas kliče k oblikovanju skupnosti bratov in sester, ki se sprejemajo ter poskrbijo drug za drugega. Pri tem mislim na vsem domačo podobo preproge. Različne Cerkve, ki so navzoče v Iraku, vsaka s svojo večstoletno zgodovinsko, bogoslužno dediščino, so kot številne posamezne barvne niti, ki prepletene skupaj, sestavljajo čudovito preprogo, ki ne samo potrjuje naše bratstvo, ampak usmerja na svoj izvor. Saj je Bog sam ta umetnik, ki si je zamislil to preprogo, ki jo s potrpežljivostjo tke ter jo z vso skrbnostjo krpa, saj hoče, da bi bili kot njegovi sinovi in hčere med seboj zelo dobro prepleteni. Naj bo vedno v našem srcu spodbuda sv. Ignacija Antiohijskega: »Naj ne bo med vami nič takega, kar bi vas lahko ločevalo, ampak naj bo med vami v ljubezni in veselju ena sama molitev, en sam duh, eno samo upanje«. Kako pomembno je to pričevanje bratske edinosti v svetu, ki ga drobijo ter trgajo ločevanja! Vsak opravljen napor za gradnjo mostov med skupnostjo ter cerkvenimi, župnijskimi in škofijskimi ustanovami bo preroška gesta Cerkve v Iraku in kot rodoviten odgovor na Jezusovo molitev, da bi bili vsi eno.

Pastirji in verniki, duhovniki, posvečene osebe in katehisti imajo, čeprav na različne načine, odgovornost peljati naprej poslanstvo Cerkve. Včasih se pojavijo nerazumevanja in lahko začutimo napetosti. Gre za vozle, ki ovirajo tkanje bratstva. To so vozli, ki jih nosimo v nas samih, saj smo dejansko vsi grešniki. Vendar pa se jih lahko razvozla z milostjo, s še večjo ljubeznijo. Razrahljani so lahko z odpuščanjem ter z bratskim dialogom, ko potrpežljivo prenašamo bremena drug drugega in se tako medsebojno krepimo v trenutkih preizkušnje ter težav.


FOTO: Vatican Media

Sedaj bi rad posebno besedo izrekel svojim bratom škofom. Rad premišljujem o naši škofovski službi s pojmi bližine, o naši potrebi, da ostanemo z Bogom v molitvi ob naših vernikih, ki so nam zaupani v oskrbo in ob naših duhovnikih. Bodite še posebej blizu svojim duhovnikom. Naj vas ne imajo za upravitelje ali menedžerje, temveč za očete, ki skrbijo za to, da so sinovi v redu ter so pripravljeni z odprtim srcem ponuditi jim svojo oporo in spodbudo. Spremljajte jih s svojo molitvijo, s svojim časom, s svojo potrpežljivostjo. Cenite njihovo delo ter jih vodite po poti rasti. Na ta način boste za svoje duhovnike vidno znamenje Jezusa, Dobrega pastirja, ki pozna svoje ovce in da zanje svoje življenje.

Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti, semeniščniki, ki se pripravljate za prihodnje služenje. Vi vsi ste slišali Gospodov glas v svojih srcih in kakor mladi Samuel ste odgovorili: »Tukaj sem«. Vabim vas, da ta odgovor vsak dan obnovite, in naj vsakega vodi do tega, da bo z navdušenjem in pogumom podeljeval Blagovest ter jo živel in vedno hodil v luči Božje Besede, ki jo imamo kot dar ter za nalogo oznanjati. Vemo tudi, da je sestavni del naše službe tudi upraven, kar pa ne pomeni, da moramo ves svoj čas preživeti na srečanjih ali za pisalno mizo. Pomembno je iti ven v sredo naše črede ter nuditi svojo navzočnost in svoje spremljanje vernikom po mestih in vaseh. Mislim na tiste, ki tvegajo, da bi ostali zadaj: na mlade, ostarele, na bolne in na reveže. Ko se posvetimo služenju bližnjemu, kakor počnete vi, v duhu sočutja, ponižnosti, prijaznosti, z ljubeznijo, dejansko služimo Jezusu, kakor nam je On sam rekel. In ko služimo Jezusu v drugih, odkrijemo pravo veselje. Ne oddaljite se od svetega Božjega ljudstva, sredi katerega ste bili rojeni. Ne pozabite svojih mam in babic, ki so vas »dojile« v veri, kot bi rekel sv. Pavel. Bodite pastirji, služabniki ljudstva, in ne državni funkcionarji, državni kleriki. Vedno sredi Božjega ljudstva, nikoli ločeni od njega, kot bi bili privilegiran sloj. Ne zatajite tega odličnega »rodu«, kar je sveto Božje ljudstvo.

Želim se vrniti k našim bratom in sestram, ki so umrli med terorističnim napadom v tej stolnici pred desetimi leti in za katere poteka postopek za beatifikacijo. Njihova smrt nas z vso močjo spominja, da spodbujanje k vojni, drže sovraštva, nasilje ter prelivanje krvi niso v skladu z verskimi nauki. Želim se tudi spomniti vseh žrtev nasilja in preganjanj, pa naj pripadajo kateri koli verski skupnosti. Jutri v Uru se bom srečal z voditelji tradicionalnih verstev, ki so navzoče v tej državi, da bi znova oznanil naše prepričanje, da mora biti verstvo v službi miru in edinosti med vsemi Božjimi otroci. To popoldne se vam hočem zahvaliti za vašo zavzetost kot delavcev za mir znotraj vaših skupnosti, z verniki drugih verskih izročil, s tem ko sejete semena sprave in bratskega sobivanja, ki bo lahko pripeljalo do vnovičnega rojstva upanja za vse.

Še posebej mislim na mlade. Povsod so nosilci obljube in upanja, še zlasti pa v tej državi. Tukaj ni samo neprecenljiva arheološka dediščina, ampak tudi neizračunljivo bogastvo za prihodnost. To so mladi. Oni so vaš zaklad in treba je začeti skrbeti zanje, hraniti njihove sanje, jih spremljati na poti, da bo v njih raslo upanje. Čeprav še mladi, je bila njihova potrpežljivost trdo preizkušena zaradi spopadov v teh letih. Toda zapomnimo si, oni so vrh dragocenega diamanta, najbolj sočni sadeži drevesa. Naša naloga je, da jih obdelujemo v dobrem in jih zalivamo z upanjem.

Bratje in sestre, s krstom in birmo, s posvečenjem ali redovnimi zaobljubami ste bili posvečeni Gospodu ter poslani kot učenci-misijonarji v to deželo, tako zelo povezano z zgodovino zveličanja. Ste del te zgodovine, ko zvesto pričujete Božje obljube, ki se jih vedno držite in skušate graditi novo prihodnost. Vaše pričevanje, ki je zorelo med nasprotovanji in se utrdilo s krvjo mučencev, naj bo luč, ki sveti v Iraku in tudi onkraj, da se oznanja Gospodova veličina in začne vzklikati duh tega ljudstva v Bogu, našem Zveličarju.

Znova se zahvaljujem, da smo se lahko srečali. Naša Gospa zveličanja in sv. Tomaž, apostol naj prosita za vas in vas vedno varujeta. Iz srca blagoslavljam vsakega med vami in vaše skupnosti. In prosim vas, molite zame. Hvala!