FOTO: Vatican Media

Milanski časnik Corriere della Sera je objavil odlomke iz nove knjige pogovorov duhovnika Marca Pozza s papežem Frančiškom, tokrat o vprašanju grešnih nagnjenj in kreposti. Kot poroča Radio Vatikan, bo knjiga izšla danes, 2. marca, pogovor pa bo v prihodnjih tednih v sedmih delih predvajan na eni izmed italijanskih televizijskih postaj.

Izhodišče za pogovor je bil Giottov prikaz sedmih kreposti in grešnih nagnjenj na freskah v kapeli Scrovegni v Padovi: pravičnost/krivica, trdnost/nestanovitnost, zmernost/jeza, preudarnost/neumnost, zvestoba/nezvestoba, upanje/obup in ljubezen/ljubosumnost. Papež je poudaril, da »obstajajo krepostne osebe in osebe, nagnjene k pregrehi, vendar pa je večina ljudi nekakšna mešanica kreposti in pregreh. Nekateri so močni v eni kreposti, imajo pa kakšno šibkost. Vsi smo namreč ranljivi in to bivanjsko ranljivost moramo vzeti resno, pomembno je, da se je zavedamo na svoji življenjski poti,« je poudaril sveti oče.

Jeza in medvrstniško nasilje

Kot je pojasnil, jeza človeka uničuje: »Jeza je nevihta, katere namen je uničenje. Pomislimo na vrstniško nasilje med mladimi, ki je danes strašno in je v šolah zelo navzoče. Tudi otroci so sposobni uničiti drug drugega. … Medvrstniško nasilje se pojavi, ko mladi namesto iskanja lastne istovetnosti razvrednotijo in napadejo istovetnost drugega. Ko v skupinah mladih, v šoli, v mestnih četrtih pride do nasilja, se vidi, kako revna je istovetnost napadalca. Edini način za ozdravljenje medvrstniškega nasilja je podelitev, skupno življenje, pogovor, poslušanje drugega; vzeti si moramo čas, saj je čas tisti, ki ustvarja odnos. Vsakdo izmed nas ima nekaj dobrega, kar lahko podari drugemu, vsakdo potrebuje, da prejme nekaj dobrega od drugega.«

Božja jeza je usmerjena proti satanu

Papež je nato spregovoril o Božji jezi, ki »je proti krivici, proti satanu. Usmerjena je proti zlu: ne proti tistemu, ki izhaja iz človeške slabosti, ampak proti zlu, ki ga navdihuje satan: pokvarjenost, ki jo ustvarja satan, kateremu sledijo posamezniki in celotne družbe. Namen Božje jeze je prinesti mir, 'počistiti'. Vesoljni potop je posledica Božje jeze, tako pravi Sveto pismo. Gre za podobo jeze Boga, ki je videl preveč slabih stvari in se odločil, da bo izbrisal človeštvo.« Papež je ob tem pojasnil, da je ta svetopisemska pripoved po mnenju eksegetov in biblicistov sicer mitološka, vendar je tudi mit ena izmed oblik poznavanja. Za arheologe je po drugi strani »vesoljni potop zgodovinska pripoved, saj so pri izkopavanju našli sledi poplave. Šlo je za veliko povodenj, morda zaradi povišanja temperature in talitve ledenikov: to, kar se bo zgodilo sedaj, če bomo še naprej hodili po isti poti. Jeza Boga se je vnela, vendar je zagledal enega pravičnega, ga vzel in rešil. Noetova zgodba kaže, da Božja jeza tudi rešuje.«


FOTO: Vatican Media

Preudarnost

Papež Frančišek se je nato zaustavil ob preudarnosti. »Nekateri menijo, da je preudarnost čista krepost, neokužena. Kot bi šlo za nekakšno sterilizirano okolje. Toda preudarnost je krepost vladanja. Kdor vlada brez preudarnosti, ne vlada dobro in dela slabe stvari, sprejema hudobne odločitve, ki vedno uničujejo ljudstvo. Preudarnost pri vodenju ni vedno ravnovesje. Včasih mora biti preudarnost neuravnovešena, da bi lahko sprejeli odločitve, ki bodo prinesle spremembo. Zato je preudarnost bistvena krepost vladajočih: ljudi vodijo strasti, potrebno je nekaj, kar ti reče: ustavi se, ustavi se in premisli. Ni lahko biti preudaren. Potrebnega je veliko razmišljanja, molitve, predvsem pa sočutja. Tisti, ki je nekužen, denimo tisti, ki se nikoli ne umaže, tisti, ki se umiva v razkužilu, ni tisti, ki je resnično preudaren. Preudarnost gre v korak z naklonjenostjo, sočutjem za različne okoliščine, osebe, svet, težave…

Vera in dvomi

Med odlomki iz knjige, ki jih je predstavil Corriere della Sera, je bil eden posvečen tudi dvomom, ki spremljajo življenje vernika. »Ali lahko vera raste hkrati z dvomom?,« se v pogovoru vpraša sveti oče. »To se dogaja, ker smo ljudje, in vera je tako velik dar, da v trenutku, ko ga prejmemo, ne uspemo verjeti. Bo mogoče? Hudič ti vzbuja dvome, potem je tukaj življenje, nato tragedije: zakaj Bog to dopušča? Vendar pa vera brez dvomov ni mogoča. Pomislimo na sv. Terezijo Deteta Jezusa: mislite, da ni imela dvomov? Preberite si o koncu njenega življenja. V najtežjih trenutkih svoje bolezni je prosila, naj ji prinesejo na posteljo blagoslovljeno vodo in svečo, da bi prepodila sovražnika. Težava nastane takrat, ko izgubimo potrpljenje. Ali je bil Jezus človek morda v vrtu Getsemani zadovoljen? 'Zakaj si me zapustil?' je vprašal Očeta. Mnogim svetnikom in tudi mnogim danes živečim osebam se zdi, da jih je Bog zapustil, vendar kljub temu ne izgubijo vere. Varujejo dar: v tem trenutku ničesar ne čutim, vendar pa varujem dar vere. Kristjanu, ki nikoli ni šel skozi ta duhovna razpoloženja, nekaj manjka, saj pomeni, da se hitro zadovolji. Krize vere ne pomenijo pomanjkanja vere, pač pa, nasprotno, razodevajo potrebo in željo po tem, da bi vedno bolj vstopali v globino Božje skrivnosti. Dvomim, da je vera brez teh preizkušenj resnična vera,« je dejal papež Frančišek.