Udeležba na svetovnem dnevu mladih v portugalski prestolnici je bila papeževo 42. apostolsko potovanje v tujino. Poleg portugalske prestolnice je sveti oče minuli konec tedna obiskal tudi tamkajšnje marijansko romarsko svetišče v Fatimi, kjer je molil za mir v svetu, vendar »ne na očeh javnosti«.

Papež med sobotno molitvijo v Fatimi. FOTO: Vatican Media

Preden so časnikarji na krovu papeškega letala na povabilo vatikanskega tiskovnega predstavnika Mattea Brunija Frančišku zastavili svoja vprašanja, se je papež najprej vsem skupaj zahvalil za poročanje z dogodka.

Molil sem, seveda sem molil. Molil sem k Naši Gospe, molil sem za mir. Tega nisem obešal na velik zvon, ampak vsekakor sem molil. In molitev za mir moramo nenehno ponavljati.

Prvo vprašanje je bilo namenjeno njegovi »zasebni« molitvi v Fatimi. Po besedah časnikarke so bile oči vsega sveta uprte v voditelja Katoliške cerkve, ki naj bi javno molil za mir v svetu, in zanimalo jo je, zakaj papež tega ni storil. Frančišek ji je v odgovoru zagotovil, da je vsekakor molil za mir: »Molil sem, seveda sem molil. Molil sem k Naši Gospe, molil sem za mir. Tega nisem obešal na velik zvon, ampak vsekakor sem molil. In molitev za mir moramo nenehno ponavljati.«

Papežev »tvit« po obisku Fatime. FOTO: Vatican Media

Naslednjega časnikarja je zanimalo, ali je bil sveti oče obveščen o spolnih zlorabah v portugalski Cerkvi. Papež je najprej spomnil na svoje srečanje z žrtvami pred nekaj dnevi, nato pa znova spodbudil, kako moramo v svojem odnosu do zlorab vsi »še naprej zoreti in pomagati pri odkrivanju teh stvari«. Od prvih odmevnih odkritij v Združenih državah Amerike je jasno, da pri tem ni mogoče ubirati bližnjic, temveč se se težavami soočiti iz oči v oči. Papež je še enkrat poudaril potrebo po ničelni strpnosti na področju zlorab ter povedal, da v portugalski Cerkvi to stisko rešujejo na primeren način.

Problem otroške pornografije je po papeževih besedah »ena najhujših kug našega časa«.

Ob tem je vnovič spomnil tudi na velik problem otroške pornografije, ki jo je označil za »eno najhujših kug našega časa«. Pogovor z osebami, ki so izkusili tovrstno tragedijo, je po njegovih besedah »zelo boleča izkušnja«, obenem pa tudi koristna, ker tudi opazovalcu pomaga lažje razumeti trpljenje žrtve. Poleg spolnih zlorab je papež opozoril še na druge vrste izkoriščanja: otroško delo, zlorabo žensk v obredne namene, suženjsko delo in podobno.

Papež v pogovoru s časnikarji na krovu letala. FOTO: Vatican Media

Papeževo zdravje je zadovoljivo

Francoskega časnikarja je zanimalo papeževo zdravje. Frančišek med obiskom na Portugalskem večine svojih govorov ni prebral v celoti, zato so se pojavila ugibanja o težavah z očmi, pretirano utrujenostjo … Časnikar je postavil tudi vprašanje o papeževem obisku v Marseillu v letošnjem septembru, ki ne velja za uradni obisk Francije. Ljudje tega ne razumejo, je dejal francoski časnikar: »Sveti oče, ali imate kaj proti Franciji?«

Glede svojega zdravja je papež pojasnil, da je vse v redu, po operaciji znova živi »običajno življenje«, nekaj časa bo moral le še nositi opornico, dokler se mu ne okrepijo trebušne mišice. Tudi z vidom ni nič narobe, razen običajnega starostnega pešanja, in včasih ima težave zaradi premočne svetlobe. Kar se tiče njegovih nagovorov, je pojasnil, vedno poskuša biti čim bolj jasen, ne pa akademski. Želi si komunikacije z občinstvom, zato se vmes rad kdaj pošali in zbudi pozornost poslušalcev. Ko nagovarja mlade, jim želi predvsem posredovati bistvo svojega sporočila, na način, ki jim je najbolj razumljiv.

V Cerkvi bi se morali držati nagovorov, ki so »kratki, jedrnati, z jasnim sporočilom in prisrčni«.

Mladi, je pojasnil Frančišek, lahko pozornost ohranjajo krajši čas: nagovor z jasno izraženo idejo lahko pozorno spremljajo osem minut. Papežu niso pri srcu dolgovezne pridige, zaradi katerih »možakarji v manjših župnijah odidejo na cigareto in se vrnejo še pred zaključkom nagovora«. Po njegovem mnenju bi se morali v Cerkvi držati nagovorov, ki so »kratki, jedrnati, z jasnim sporočilom in prisrčni«. Zato vedno, ko nagovarja mlade, sproti preverja, ali ga razumejo, želi si njihovega odziva. Daljše, v naprej pripravljene nagovore po potrebi raje skrajša, da se bistvo lahko resnično »zasidra« v poslušalce.

Glede obiska v Franciji pa takole: »Obiskal sem Strasbourg, obiskal bom Marseilles, ne pa tudi Francije. Obstaja problem, ki me zelo skrbi: to je Sredozemlje. Zato potujem v Francijo.« Grozljivo je namreč, kako se izkorišča migrante, ne toliko v Evropi, kjer smo vendarle malce bolj kultivirani, pač pa na severu Afrike. In sredozemski škofje želijo spregovoriti o tem problemu, skupaj s politiki želijo resno osvetliti tragedijo migrantov. Sredozemlje je pokopališče, je prepričan Frančišek, vendar še zdaleč ne največje. Največje pokopališče je Severna Afrika. In zato bo potoval v Marseille.

Proti Franciji nimam nič. Takšna je pač politika: obiskujem manjše evropske države ...

»Proti Franciji pa nimam nič. Takšna je pač politika: obiskujem manjše evropske države. Večje, Španijo, Francijo, Anglijo, puščam za pozneje, za konec …«

Papež Frančišek in vatikanski tiskovni predstavnik Matteo Bruni. FOTO: Vatican Media

Cerkev kot mati in Cerkev kot ustanova

Nemška časnikarka je spomnila na papeževo izjavo mladim, da je v Cerkvi prostora za »vse, vse, vse«. To drži, je dejala, obenem pa tudi znotraj Cerkve nima vsakdo enakih pravic, enakih priložnosti: istospolno usmerjeni recimo ne morejo prejemati vseh zakramentov. Frančiška je vprašala, kako lahko pojasni to neskladje med odprto Cerkvijo in Cerkvijo, ki ni enaka za vse.

Papež je odgovoril, da njeno vprašanje zaobjema dve povsem različni stališči: Cerkev je res odprta za vse, toda obstajajo predpisi, ki urejajo življenje znotraj Cerkve. In tisti, ki vstopi vanjo, te predpise upošteva. Izjava, da nekateri ne morejo prejemati vseh zakramentov, je po papeževih besedah »zelo poenostavljena«: to ne pomeni, da je Cerkev za kogar koli zaprta. Vsakdo je dobrodošel, v molitvi, v notranjem dialogu, v pastoralnem dialogu … vsakdo išče pot naprej. Tudi istospolno usmerjeni so dobrodošli v Cerkvi, Gospod je povsem jasen: bolni, zdravi, stari, mladi, grdi in lepi … dobri in slabi, je poudaril papež.

Mladi so prihodnost, zagotavlja papež, in naša naloga je, da jih spremljamo na njihovi poti. Težava pa je v tem, kako to pravilno početi.

Toda ločiti moramo med Cerkvijo kot materjo in Cerkvijo kot ustanovo s svojimi predpisi: pri slednji je potrebna potrpežljivost, ljudi je treba korak za korakom spremljati na njihovi poti zorenja in upoštevanja teh predpisov.

Nazadnje je papež podelil še svoje razmišljanje o svetovnih dnevih mladih. V Lizboni se je udeležil četrtega tovrstnega dogodka v svojem pontifikatu, ki je bil po njegovih besedah »najbolj pripravljen doslej«. Mladi so prihodnost, je zatrdil Frančišek, in naša naloga je, da jih spremljamo na njihovi poti. Težava je v tem, kako to pravilno početi. Zato sam nenehno vztraja pri dialogu med starimi in mladimi, med starimi starši in vnuki. Ta dialog je pomemben, pomembnejši od dialoga med starši in otroki. Kajti vnuki ob starih starših najdejo svoje korenine.

Na očitke, da mladi vedno ne živijo moralno, se je papež odzval z vprašanjem: »Kdo izmed nas v življenju še ni zagrešil moralne napake?« Vsi smo jo kdaj, je prepričan Frančišek, »takšno je pač življenje«. Toda »Gospod vedno čaka na nas, kajti On je usmiljen, On je Oče, in usmiljenje je nad vsem«.