Papež Frančišek se je med svojim obiskom na Tajskem in Japonskem konec letošnjega novembra zasebno srečal s sobrati jezuiti v Bangkoku in Tokiu. Njegov pogovor s predstavniki tamkajšnje jezuitske skupnosti je zdaj objavila jezuitska revija La Civiltŕ Cattolica. V nadaljevanju objavljamo povzetek osrednjih tem, o katerih so na obeh srečanjih razpravljali sogovorniki.

Sveti oče se je 22. novembra v Bangkoku srečal s skupino 48 tajskih jezuitov. Med neuradnim pogovorom je odgovoril na nekatera njihova vprašanja.

Dobro dežele in ljudi

»Sanjam o mladi Cerkvi, zelo blizu ljudem, sveži. Seveda se povsem zavedam težav, s katerimi se soočate, recimo izkoriščanja zaradi spolnega turizma, in to me skrbi. Jezuiti morate storiti vse, kar je v vaših močeh, da dvignete raven družbe. Prizadevajte si za dobro svoje dežele in za dostojanstvo ljudi!« To je bil sklepni nasvet papeža Frančiška jezuiitom v Bangkoku, potem ko je spregovoril o vprašanju krivic, potrebi po molitvi, kako je bila okrožnica Hvaljen, moj Gospod sprejeta v Cerkvi in svetu, problemu beguncev ter pastoralni oskrbi civilno ločenih in znova poročenih katoličanov.

Begunci

Papež je spregovoril o Jezuitski službi za begunce in pri tem poudaril pomen »gostoljubnega služenja«. Spomnil je na jezuitskega generala p. Pedra Arrupeja: »To je bilo pričevanje Pedra Arrupeja, ki je prav tu, na Tajskem, v svojem zadnjem nagovoru, ponovil, kako pomembno je to poslanstvo.« Papež o p. Arrupeju govori kot o »preroku«.

Sveti oče je tudi spomnil, da je bila ustanovitev Jezuitske službe za begunce eno zadnjih Arrupejevih dejanj pred smrtjo. »Pojav beguncev,« je poudaril papež, »obstaja od nekdaj, toda danes je o njem več govora, zaradi družbenih razlik, lakote, političnih napetosti in predvsem vojne.« »Zaradi vsega tega se migracijski premiki krepijo.«

Obrambna miselnost

Frančišek obžaluje, da je odziv sveta na vse to »politika odmetavanja«. »Begunci so potrošni material,« ki je Sredozemsko morje spremenil v pokopališče. »Razvpita krutost« nekaterih taborišč v Libiji se ga močno dotakne. V Aziji pa obstaja vprašanje Rohinj; pretresen je ob zgodbah z meja Evrope, kjer raste populizem; drugod rastejo zidovi, ki ločujejo otroke in starše, nikjer pa ni zidov, ki bi preprečili vstop drogam.

Papež to označuje kot »obrambno miselnost«, ki nas žene v strah; verjamemo, da se lahko branimo sami, tako da okrepimo svoje meje. »Obenem pa je toliko izkoriščanja,« je dodal sveti oče, recimo prostitucije deklic in različnih oblik suženjstva, proti čemur se Cerkev bori z vsemi močmi, s številnimi redovnicami, ki delujejo na tem področju.

Krščansko izročilo ima bogato evangeljsko izkušnjo pri soočanju z vprašanjem beguncev in sprejemanjem tujcev. »Če je Cerkev poljska bolnišnica, je to eden od taborov, kjer najdemo največ ranjencev,« je pojasnil Frančišek in dodal: »V te bolnišnice se moramo najpogosteje zatekati.«

Molitev

Papež je dejal, kako pričevanje p. Arrupeja spodbuja begunsko službo, saj je nekdanji jezuitski general vsem, ki so se ukvarjali z begunci, vedno svetoval, naj nikoli ne zanemarijo molitve: »Le v molitvi bomo našli moč in navdih, da se bomo učinkovito spopadali z neprijetnimi posledicamo družbenih krivic,« je poudaril sveti oče.

Ločeni in znova poročeni

Na vprašanje o civilno ločenih in znova poročenih katoličanih je papež odgovoril, da vedno obstaja »kazuističen način« za reševanje teh primerov, »ki pa ni krščanski, četudi bi lahko bil cerkven«. Lahko pa se jih rešuje tudi v skladu s cerkvenim naukom, »kot je zapisano v 8. poglavju apostolske spodbude Radost ljubezni, tako da jih spremljamo in razločujemo, da bi našli ustrezno rešitev. To, je poudaril papež, »ni povezan z vprašanjem etike, temveč z velikim moralnim izročilom Cerkve«.

Srečanje z japonskimi jezuiti

V drugem delu apostolskega obiska na Daljnem vzhodu je papež Frančišek 26. novembra obhajal zasebno bogoslužje z japonskimi jezuiti v kapeli na tokijski Univerzi Sophia, ki jo vodi jezuitski red. V mašnem nagovoru je spregovoril o potrebi po apostolskem življenju, ki je osredinjeno na srečanje z Jezusom.

Jezusovi učenci sredi stvarnega sveta

Srečanje z Gospodom, je dejal papež, vedno vzbudi željo, da bi bili z Njim, celo da bi Mu posvetili svoje življenje. Resnična želja, da bi bili z Gospodom, mora biti želja, polna spomina, »spomina na celotno prehojeno pot, spomina na veliko Božje usmiljenje do vseh nas,« da bi Mu lahko ostali zvesti.

Srečanje z Jezusom in želja, da bi Mu služili, je pojasnil sveti oče, ne sme biti zgolj spomin, temveč mora biti stvarna in konkretna, ukvarjati se mora z vsakdanjimi življenjskimi dogodki: revščino, porazi, ponižanji, našimi grehi, z vsem. Naša želja mora biti pristna, kajti Jezus nas nikoli ne povede iz stvarnosti.

Tisti, ki na ta način izrečemo »da« Gospodu, zavedajoč se, da se nam lahko zgodi kar koli, tudi poraz v tem trenutku; zavedajoč se vsakega preteklega spomina, izkušamo mir in veselje, ki pomenita prihodnost.

Sveti oče je jezuite spodbudil, naj imajo odprto srce v luči razmer, s kakršnimi se soočajo v vsakdanjem življenju, da bi bila njihova zvestoba še trdnejša: »Ne smemo se bati, da bi spali na prostem, brez strehe nad glavo.« Predlagal jim je tudi, naj ne zapirajo oken, rekoč: »Odprimo jih ter si v miru in z veseljem oglejmo obzorje ter naredimo to, kar je v naši moči. Jezus nas vedno spremlja. Na ta način nas izbira.«

Vir: Vatican News
Foto: Vatican Media