Mesto Pariz včeraj in danes gosti Dvorišče za pogane, poročajo pri Radiu Vatikan. Zamisel na pobudo svetega očeta, uresničena s pomočjo Papeškega sveta za kulturo, je tako dobila konkretno obliko in zdaj začenja svojo pot. Začenja jo v obdobju finančne, gospodarske in posledično družbene krize. Vrh tega pa današnji svet preživlja tudi globoko krizo vrednot, kar se posebej odraža v Franciji, katere glavno mesto je bilo izbrano za prvo prizorišče dogajanja Dvorišča za pogane, ki bo sicer imelo stalni sedež v Vatikanu.

Prvo srečanje je potekalo včeraj popoldne, in sicer na sedežu Unesca, ki je poseben kraj medkulturnega dialoga. To je simboličnega pomena za dvorišče, ki ima namen biti prav prostor srečevanj in dialoga z neverniki. Po pozdravnem nagovoru generalne direktorice Unesca Irine Bokove je predsednik omenjenega sveta kardinal Gianfranco Ravasi odprl dialog s prvimi vprašanji: kako živeti skupaj v pravičnosti in svobodi; ali ni izmenjavanje stališč med kristjani in ljudmi dobre volje morda nujno? V nadaljevanju sta med drugimi svoje izkušnje s političnega ali družbenega stališča predstavila nekdanji italijanski prvi minister Giuliano Amato in ustanovitelj skupnosti Barka Jean Vanier. Kako pomembno je vzpostaviti dialog z neverniki, da bi lahko ponudili drugačen pogled na skupno življenje, je potrdil tudi Robert Leblanc. Predsednik francoskih krščanskih podjetnikov se s pomenom takega dialoga namreč srečuje pri svojem vsakodnevnem delu in si na tem področju že več let tudi aktivno prizadeva. V vsakem podjetju so namreč prisotni tako verujoči kot neverujoči in so zato tako kot dvorišče za pogane prostori srečevanj in dialoga.

Izraz 'dvorišče za pogane' se sicer nanaša na poseben prostor v jeruzalemskem templju, ki je bil posvečen pogovorom med Judi in pogani. Na ta prostor se je namreč papež Benedikt XVI. skliceval v božičnem voščilu Rimski kuriji leta 2009, ko je dejal: »Mislim, da bi Cerkev tudi danes morala odpreti nekakšno 'dvorišče za pogane', kjer bi se ljudje lahko povezali z Bogom. In to ne da bi ga poznali in preden bi našli dostop do njegove skrivnosti, v katere službi je notranje življenje Cerkve. Dialogu z verstvi se mora danes predvsem pridružiti tudi dialog s tistimi, za katere je vera nekaj tujega, ki ne poznajo Boga, ki pa vendar ne morejo preprosto ostati brez njega, zato se jim ga lahko približa vsaj kot Neznanca.«