Pet let po nastopu ponifikata Benedikta XVI. je nekdanji študent Josepha Ratzingerja, regensburški dogmatik Wolfgang Beinert, razčlenil dosedanje delovanje svetega očeta, ki je v petih letih privedlo do najrazličnejših rezultatov. Po Beinertovem mnenju se je Cerkev znašla ‘v globoki krizi’, ki pa jo bo, je prepričan nemški dogmatik, ‘pod vodstvom papeža uspešno prebrodila’.

Kot znanstvenik in ‘mož ostrega uma’ se Benedikt XVI. ‘zagotovo ne nagiba k prenagljenim odločitvam’, poudarja Beinert. Tega seveda ne smemo razumeti kot zavlačevanje, kot so temeljit razmislek svetega očeta označili v številnih medijih v luči nedavno razkritih primerov spolnih zlorab v katoliški Cerkvi tako v Nemčiji kot v drugih državah, kjer so se zlorabe dogajale.

Kot eno izmed največjih težav v petletnem pontifikatu Benedikta XVI. Wolfgang Beinert izpostavlja papeževo prizadevanje za spravo z lefebvrovsko tradicionalistično bratovščino. Z gospodarskim izrazoslovjem lahko rečemo, meni 77-letni profesor dogmatike, da papež ‘ni pravilno ocenil razmerja med ceno in vrednostjo v zgodovini bratovščine Pija X.’. Razprava o ‘tradicionalistih’ in o lefebvrovcu Richardu Williamsu, ki je zanikal obstoj holokavsta, papežu krade spanec, trdi Beinert na podlagi osebnih pogovorov z Benediktom XVI.

Težava, s katero se prav tako srečuje sveti oče, je ‘poseben svet’, v katerem živi, tako kot vsak vladar. Med avdiencami se večinoma srečuje z ljudmi, ki so mu naklonjeni. Tudi s pošto se ne ukvarja sam. To pomeni, da dejansko diha ‘prečiščen zrak’. Kljub temu pa še vedno velja njegov stavek, ki ga je izrekel pred petimi leti: ‘Kdor briljantno razmišlja, lahko tudi briljantno premisli’.

Beinert še pojasnjuje, da je Benedikt XVI. povsem razumljivo smernice katoliške Cerkve nakazal po svoje, seveda pa ne v smeri, kakršno je pričakovala večina ljudi. Navsezadnje so ga izvolili kardinali, ki so pričakovali nadaljevanje dela Janeza Pavla II. Benedikta XVI. niso izvolili zato, ker bi si želeli, da se krmilo katoliške Cerkve obrne v popolnoma drugo smer.

Pri osebnih srečanjih, meni profesor Beinert, se je papež izredno pozitivno spremenil. Joseph Ratzinger je bil nekdaj precej oddaljen, vase zaprt mož, ki je redko iskal stik s soljudmi. Danes pa sveti oče ljudi sprejema z odprtimi rokami. Ob vsakoletnem srečanju Ratzingerjevega študijskega krožka študentje svojega nekdanjega profesorja doživljajo kot ‘umirjenega in globoko v sebi zadovoljnega in srečnega človeka’. Tudi papežu ustreza, da lahko enkrat v letu sledi svojemu prvemu poklicu znanstvenika in za kratek čas odloži breme cerkvenega vodenja.

Wolfgang Beinert je takratnega tübinškega profesorja teologije Josepha Ratzingerja leta 1969 spremljal pri njegovi selitvi v Regensburg, kjer je tri leta kasneje sam postal profesor. Med leti 1978 in 1998 je na regensburški univerzi predaval dogmatiko.