Danes pa Dejan ponovno oživlja hlev z govedom ter kmečkemu dvorišču vdihuje življenje z ljubeznijo do domače grude. »Od malega sem vedel, da bom kmet,« pravi z nasmeškom na vratih svoje domačije.

Nesreča očeta je spremenila obraz kmetije

Življenje velike, sodobne in napredne kmetije z vizijo se je čez noč ustavilo, ko se je ponesrečil Dejanov oče. Prihodnost kmetije se je čez noč spremenila, rok za obdelovanje zemlje ni bilo dovolj, zato so bili primorani domačo grudo oddati v najem ter živali prodati. Dejan je takrat štel šele nekaj mesecev, a očitno mu je bila strast do kmetije položena že v zibelko.

Na sprehodu s hčerko Saro v vozičku. FOTO: Osebni arhiv

Med kmeti je znan rek, da ko se enkrat vrata hleva zaprejo, se nikoli več ne odprejo. Dejan je leta pozneje poskrbel, da na njihovi kmetiji temu ni tako. Odraščal je z zgodbo o kmetiji, ki je bila nekoč polna življenja, vendar se je že zelo zgodaj odločil, da bo nekoč znova postala njegov način življenja. »Od malega sem vedel, da bom kmet.« Njegovo zgodbo lahko poslušaš tudi TUKAJ. 

Dejan je odločen kmetiji povrniti nekdanji sijaj. FOTO: Siniša Kanižaj

Že njegova odločitev o šolanju je bila dovolj jasen pokazatelj, da misli resno. Diplomiral je na Biotehniški fakulteti, smer hortikultura. Ob šoli in študiju je opravljal različna dela, pri katerih se je veliko naučil. Čeprav ga je marsikdo želel prepričati, da mu na kmetiji ne bo uspelo, je vztrajal. »Že od malih nog sem govoril, da bom kmet in imel mleko,« pove. Od kod je prišlo to veselje, pravzaprav ne ve. Oče je že imel krave in tudi sam je imel veselje do njih.

Prve živali so se vrnile leta 2024

Po končanem študiju se je Dejan zaposlil ter kmalu ugotovil, da bo moral izbrati službo, ki mu omogoča delo na kmetiji. Danes je zaposlen na področju, ki ga ima zelo rad – selekciji, spremljanju potomk in novih linij v govedoreji. Jeseni 2024 je prišel prelomni trenutek. S partnerko Klaro sta kupila prva teleta ter hlevu vdahnila življenje. Število živali se je postopoma povečalo in se še povečuje, spomladi 2025 pa so prišli še pujski. Danes imajo kar nekaj glav govedi za pitanje, poleg tega še pujske, zajce in kokoši, želja pa je hlev posodobiti.

V hlev se počasi vrača življenje. FOTO: Osebni arhiv

Delo, služba in družina

Dejan in Klara skupaj z malo hčerko živita na kmetiji in si tudi uredila hišo, ki sta jo zgradila njegova starša. Na pomoč jima z veseljem priskoči tudi mama. Delo na kmetiji usklajujeta s službo, zato so konci tedna po navadi zelo delovni. Dejan pa rad prizna, da mu brez pomoči prijateljev najbrž ne bi bilo lahko.

Pogled na domačijo v vasi Brdo pri Slovenj Gradcu. FOTO: Osebni arhiv

Prihodnost kmetije bo zahtevala še nekaj odločitev. Ostati pri pitancih, iti v smer dojilj ali mlečne proizvodnje? In predvsem se poraja vprašanje: bo nekoč služba ostala ob kmetiji ali bo prišel čas, ko bo delo doma postalo glavno? Dejan si zelo želi mlečne prireje, krave za mleko: »Želje so eno, realnost drugo. Poleg tega je treba tudi živeti.«

Klara prihaja z velike kmetije

Klara in Dejan se poznata že dlje časa. Prihaja z velike kmetije, zato ji je takšen način življenja dobro poznan. Danes si skupaj ustvarjata družinsko življenje na kmetiji. Njuna hčerka Sara odrašča v okolju, v katerem so živali, travniki, polja in delo sestavni del vsakdana. Želita si, da bi otroci živeli in rasli v zdravem okolju. Da bi videli, da ni nič narobe, če imaš umazane roke. Da bi vedeli, kaj jedo, in razumeli, da je treba rožico zaliti, če želiš, da lepo cveti. Predvsem pa si želita pristnega stika z naravo. Da lahko otrok bos teče po travi, gre po jabolko in preprosto odrašča v okolju, kjer je narava del vsakdana. In njihova domačija je že sedaj vse to, v neokrnjeni naravi Koroške.

Dejan: »Od malega sem vedel, da bom kmet.« FOTO: Siniša Kanižaj

Najlepša leta, preživeta med podeželsko mladino

Dejan se zaveda, da je ob živalih, službi in družini vedno težje najti čas zase. Če je le mogoče, gre na kolo, čeprav mu zadnje čase to ni uspelo pogosto. Sprostitev mu pomeni tudi sprehod ob polju in travnikih. A tudi tam človek s kmetije težko povsem odklopi. Pogledaš, ali je na krompirju kakšna bolezen, razmišljaš, kdaj bo košnja.

Včasih se s kolesom odpravi naokoli. FOTO: Osebni arhiv

»To so bila najlepša leta,« pravi Dejan o času, ko je bil predsednik podeželske mladine. Danes, ko ima živali in družino, težje usklajuje vse obveznosti, a na čas, ki ga je preživel v društvu, gleda z velikim ponosom. To je bil čas, ko je trenutke preživljal med mladimi kmeti, hodil na igre in kvize, z ekipo so enkrat zmagali tudi na regijskem tekmovanju. Tudi predsedniška funkcija je zahtevala nekaj odrekanja, saj je pomembno, da vodiš društvo in skrbiš, da gre naprej. Nikoli mu ni bilo žal ur, preživetih s prijatelji v društvu. Pravi, da je imel podporno ekipo, ki mu je pomagala, zato je danes vesel, hvaležen in ponosen. »To je zdrava družba,« pravi Dejan.

Zgodbe mladih slovenskih kmetov lahko najdeš tukaj.

Od praznega hleva do nove zgodbe

Družinska kmetija je v preteklosti doživela velik preobrat. Iz velike in napredne kmetije, ki je zaradi nesreče morala za nekaj časa utihniti, se danes počasi znova rojeva življenje. Dejan in Klara sta šele na začetku. Trenutno imata pitance, razmišljata o povečanju hleva in tem, v katero smer bosta kmetijo razvijala. Želja po mlečni proizvodnji ostaja, vendar se zavedata, da bo treba prihodnost uskladiti z zaposlitvijo, družino in dejanskimi zmožnostmi.

Dejan želi povečati število živali v hlevu. FOTO: Osebni arhiv

Morda je prav zato njihova zgodba tako pristna. Kmetovanje ni samo odločitev, da boš imel živali. Je usklajevanje službe, družine, vremena, dela in časa. Je tudi odločitev, da otroku omogočiš odraščanje v okolju, kjer lahko spozna, od kod pride hrana, zakaj je treba skrbeti za živali in rastline ter kako pomembne so pridne roke.